Ljubljanski grad je v prvi polovici 20. stoletja med drugim služil tudi kot dom številnim osebam, ki so se v Ljubljani spoprijemale s stanovanjsko stisko. Mestne oblasti so to problematiko reševale tako, da so Grad delno preuredile v stanovanjski objekt; tako je postal bivališče tistim, ki drugje stanovanj niso dobili ali pa si jih preprosto niso mogli privoščiti.Obdobje t. i. »Grajske republike« je z vmesnimi prekinitvami med prvo in drugo svetovno vojno trajalo od začetka 20. stoletja pa vse do leta 1964, ko se je iz gradu izselilo še zadnjih 219 stanovalcev.

Bivanjske razmere na Gradu so se razlikovale tako v časovnem kot tudi v socialnem okviru. Zbrani spomini nekdanjih stanovalcev, med katerimi prevladujejo tisti, ki so tukaj domovali po drugi svetovni vojni, pomagajo pri orisu podobe takratnega življenja na Gradu, čeprav so to večinoma otroški spomini, polni veselja in brezskrbnosti. Razstava, ki temelji na zbranih pričevanjih in na ohranjenem fotografskem gradivu iz tistega obdobja, vas bo popeljala v čas, ko so grajski zidovi dajali zatočišče številnim prebivalcem, in razkrila njihove zgodbe, ki so različno zaznamovale njihova življenja.

Pričevanja nekdanjih prebivalcev so zbrali študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom dr. Mateje Habinc in dr. Sarah Lunaček Brumen; v sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad.


Za obisk razstave priporočamo vožnjo s tirno vzpenjačo.

Nazaj na seznam