Co(u)vid: Podobe nove realnosti

S koronavirusom je drugače kot s Titovo smrtjo. Nihče med nami se ne spomni, kje natančno smo bili, ko smo prvič slišali za nevidno stvar, ki se je pritihotapila med nas in svet, kot ga poznamo, postavila na glavo.

»Ko besede postanejo nejasne, se osredotočim na fotografije,« je dejal pokojni ameriški fotograf Ansel Adams. Razstava Co(u)vid: Podobe nove realnosti dokumentira čas, ko nas je majhno, kroni podobno bitje prisililo, da smo objeme čez noč zamenjali za maske, poljube za razkužila, druženje s sošolci za zrenje v zaslone, sproščene piknike za samotne sprehode in dolgo, vroče poletje za zaskrbljeno pogledovanje v jesen, k posledicam, ki neizogibno prihajajo.

Kako opisati tesnobo, ki nas je prevevala na začetku, ko je covid-19 pustošil po sosednji Italiji, mi pa smo se zaprti v občinske meje spraševali, ali smo morda zaradi sprehajanja po gozdu krivi kakšnega kaznivega dejanja. Kako spregovoriti o stiski starih staršev, ki svojih vnukov niso smeli stisniti v objem? Kako prikazati tesnobo umetnika, ki se je v krasnem novem svetu znašel brez odra in občinstva? Kako ubesediti grozljive občutke ljudi v domovih starejših občanov, ko se zdi, da je svet nate popolnoma pozabil?
Fotografi Dela in Slovenskih novic so v objektiv ujeli tudi tisto neubesedljivo. Matej Družnik, Jure Eržen, Marko Feist, Uroš Hočevar, Dejan Javornik, Blaž Samec, Jože Suhadolnik, Leon Vidic in Voranc Vogel nam na posnetkih, ki dokumentirajo čas od začetka marca, ko so se zaprle prve državne meje, do postopnega vračanja v življenje, nastavljajo ogledalo nove normalnosti.

Fotografija z lučmi obsijane Ljubljane Voranca Vogla bi v drugačnem kontekstu učinkovala romantično, zdaj pa vzbuja občutek ujetosti. Vlado Kreslin, ki ga je na domačem balkonu ujel Matej Družnik, bi bil lahko zgolj odličen pevčev portret, a tu in zdaj deluje kot glas v nebo vpijočega v puščavi, ki kriči po dobrih starih časih. Podobe prazne prestolnice nas spomnijo, kako zelo pogrešamo brezskrbna druženja, fotografije brezdomcev pa kličejo k hvaležnosti, da imamo kje ostati – doma.
Tu so tudi vsi tisti, ki so s svojim delom omogočali, da je naše življenje v času najhujšega teklo vsaj približno gladko, s požrtvovalnim medicinskim osebjem na čelu. Učenci, ki so izkusili šolo brez prijateljev, opominjajo na tedne, ki si jih ne želimo več doživeti, minister pred kupom zaščitne opreme, žvižgač Ivan Gale in protestniki na ulicah pa na dejstvo, da bo imela pandemija dolg rep in mnogotere posledice.

Razstava se vendar sklene optimistično. Zadnja fotografija namreč prikazuje najpomembnejšo postransko stvar na svetu in kaže, da se svet še ne bo končal. Ali, če si za konec izposodim besede filozofinje Alenke Zupančič: »Svet se bo zagotovo končal, a to ne bo nujno konec naših težav.«

Agata Rakovec Kurent, urednica Nedela