Nerazpoznavna gmota plastike, ki ždi v prostoru, je svojevrstno informelsko, zaradi vsakdanjosti materiala tudi sodobno informelsko doživetje. Forma, ki ni ničemur podobna in komunicira le s svojo prisotnostjo. Potem se vključijo električni motorji, nekakšne črpalke, ki napihujejo plastiko, da spreminja obliko in postaja nekaj drugega, kakor se je kazala na začetku. Pa ne gre za to, da bi prej bila nekaj, kar ni, in da zgolj prevzema videz brezobličnosti. Ne, to ni bila stopnja neobstoja, bila je stopnja potencialnosti biti. Šele prisotnost človeka v prostoru, ki je sicer pust in prazen, povzroči, da gmota plastike postane nekaj več, plastiki se s pomočjo črpalke in električne napeljave s senzorjem za gibanje vdihne duh, dih, duša; ne morem se odločiti. Človek pride v prostor in povzroči spremembo oblike, novo obliko prepozna kot nekaj drugačnega, kot drugo obliko, kot obliko, ki je zdaj nečemu podobna. Zgodba postaja podobna zgodbi stvarjenja človeka. Plastika se zazdi glina modernega, industrializiranega sveta, ki svoje temelje zaliva s surovo nafto; nič nenavadnega se ne zdi, ko dih življenja vdihnejo električni motorji.

Poglej ga! Plastični žužek. Sam v sobi. To ni ravno Raj na Zemlji, vendar on diha in daje vtis, da je živ. S tem postane kreatura … kot človek. No, ne ravno kot človek, na človeka spominja samo toliko, kolikor spominja na Kafkovega Gregorja Samso. Tesnobnost, ki jo povzroča, je predvsem v nelagodju ritma dihanja, ki postane sugestiven s časom. Zato tudi povabilo v naslovu te instalacije. Čas, ki ga obiskovalec preživi v prostoru, je del umetniškega dela in je ključnega pomena za celostno doživetje. In dihanje. Tako kot dihanje kreature, ki je počasnejše od naravnega človekovega ritma. Obiskovalcu, ki ostane dovolj dolgo, povzroči motnjo v dihanju in nelagodje.

Nelagodje in motnja, nenavadno vedenje in odzivanje so stalnice v umetnosti Nine Koželj. So neosebne provokacije na osebni ravni. Enkrat ti piha v oči, drugič žvižga tja v en dan, tretjič električno trese ob dotiku. Zdaj diha narobe. Poleg tega je ta plastični žužek nekakšen hišni ljubljenček. No, ne ravno ljubljenček, kajti tu je sam od sebe, kot pajek, ki v kotu splete mrežo, ali kot kobilica, ki prileze skozi režo priprtih balkonskih vrat in se plazi ponoči čez odejo. Je skoraj nezaželen, saj mu ni do crkljanja kot človekovim sorodnikom sesalcem. Ostaja neznan, žužek, pač, nebodigatreba, nepovabljen gost v učlovečenem svetu. Ampak, hej, ta je tu doma in človek je pri njem gost. Čeprav je to galerija, ki je prostor človekovega biotopa. Še več, to je prostor človekove kulture. Kreatura, ki spominja na žužke, ki ponoči lazijo po človeških bivališčih, je naenkrat gostitelj človeku, ki v svoji nedolžnosti in naivnosti, tudi aroganci in ignoranci, verjame, da ima vse pod nadzorom. Verjame tudi, da je vse to namišljeno, da je fikcija. Res je, da kreatura ni zares živa, je skulptura. Da, ni kip, ker ne stoji pri miru in je v svojem omejenem prostoru. Se tudi samo pretvarja, da diha, saj zadošča en sam poln vdih, da postane, kar je. Vendar z dihanjem, ki ni zgolj simulacija, vzpostavi svojo samobitnost, svojo resničnost, bodisi kot bitje bodisi kot prikazen.


Kustos razstave: Vasja Nagy-Hofbauer

Za obisk razstave priporočamo vožnjo s tirno vzpenjačo.

Nazaj na seznam