Maja Babič Košir: Courage Mon Amour

Razprave o arhitekturi, oblikovanju in konceptualnem pomenu prostora postajajo v sodobni umetnosti vse pomembnejše. Dotikajo se idej lokalnosti, dediščine, medsosedskih odnosov, življenja v urbanem okolju, javnih površin in vloge umetnosti na le-teh, umetniških in produkcijskih prostorov. Pobuda RAVNIKAR Projects se že več let posveča raziskovanju presečišč med arhitekturo in sodobno umetnostjo z eksperimentalnimi razstavami in projekti, ki skozi oči vizualnih umetnic in umetnikov interpretirajo prostor in arhitekturno dediščino.

Jeseni 2025 se cikel tovrstnih razstav seli na Ljubljanski grad. V zgodovinskem ambientu peterokotnega stolpa bo predstavljena nova prostorska postavitev umetnice Maje Babič Košir pod kuratorskim vodstvom Laure Amann – arhitektke, kuratorke in predavateljice, ki že več kot desetletje deluje na presečišču umetnosti in arhitekture. Amann je bila med drugim kuratorka v Kunsthalle Wien, sokuratorka dunajske platforme Significant Other, namenjene dialogu med umetnostjo in prostorom, ter predavateljica na Tehniški univerzi na Dunaju. Njeno delo zaznamujejo interdisciplinarni pristopi, kritičen razmislek o ustanovah in poglobljeno zanimanje za materialne in simbolne dimenzije prostora.

Maja Babič Košir (rojena 1978) je vizualna umetnica, ki deluje na presečišču kiparstva, instalacije in poetičnega prostorskega narativa. Študirala je kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, svojo umetniško pot je nadaljevala s študijem in delom v tujini. Njena praksa temelji na uporabi najdenih, podedovanih in zapuščenih predmetov, ki jih z občutljivim kreativnim posegom preoblikuje v nove umetniške entitete. V svojih delih raziskuje teme osebnega in kolektivnega spomina, minevanja, ranljivosti in intimnosti.

Osrednja tema razstave je ljubezen kot najosnovnejše, a tudi najbolj kompleksno človeško čustvo. Umetnica prepleta osebne zgodbe in materialno preteklost. S transformacijo predmetov in njihovo postavitvijo v novo prostorsko in čustveno okolje raziskuje minljivost, staranje, krhkost bivanja in izgubo. Courage Mon Amour se tako v specifičnem zgodovinskem okviru Ljubljanskega gradu poglobi v teme časa, spomina in poguma za ljubezen.

 

OBRAZSTAVNO BESEDILO

[oče in mati]
To je še eno ljubezensko pismo. Kot logično nadaljevanje sledi tistemu, ki ga je umetnica Maja Babič Košir ustvarila za svojega očeta leta 2022, in predstavlja naslednje poglavje njenega dolgoročnega projekta Courage Mon Amour, razvijajočega se opusa, ki temelji na osebnih spominih in čustveni dediščini. Po smrti svojega očeta je umetnica preko vsebine njegovega arhiva z njim vzpostavila posthumni dialog, intimno dejanje, s katerim je želela popraviti, kar je ostalo neizrečenega za časa življenja. Novo poglavje je posvečeno umetničini materi, ki je še vedno živa, prisotna in polna kompleksnih čustev. V njunem odnosu se zrcali celoten spekter ljubezni in konfliktov, bližine in tišine, ki obenem priča o subtilni dediščini, ki se prenaša iz generacije v generacijo.

[kako deluje spomin]
Toda kako spomin sploh deluje? Prevladuje prepričanje, da nam spomin z beleženjem izkušenj pomaga priklicati, kar smo videli in slišali, celo kdo smo nekoč bili. Zakaj torej ne deluje kot videorekorder, na katerem smo nekoč preprosto pritisnili na gumb in si ogledali izbrani posnetek? Stvar je v tem, da pri spominu ne gre za predvajanje, ampak za rekonstrukcijo. Na voljo imamo nekaj koščkov sestavljanke, vendar so v njej vrzeli, spomin pa takih pomanjkljivosti ne prenese. Temu zato sledijo sklepanje, zamenjevanje in dopolnjevanje z informacijami, ki jih dobimo od drugih, fragmenti pa se nato združijo v končno podobo. In kakšen je rezultat? Spomin, ki se zdi celovit, a je vse prej kot to. Preteklost namreč rekonstruiramo, ne prikličemo.

[Freudov ojdipski trikotnik]
Kaj se zgodi z spominom, ko gre za naše starše, ki nas najbolj zaznamujejo, ali pa starševske figure in njihovo (ne)prisotnost? (Oprostite mi binarno poenostavljanje, seveda si lahko tukaj predstavljate vse mogoče oblike kvir sorodstvenih vezi.) Na Dunaju je težko ubežati Freudovi gravitacijski sili, še posebej njegovemu slovitemu ojdipskemu trikotniku. Če ga na hitro povzamem: otrok, ki mu je dodeljena moška spolna vloga, hrepeni po materi, se boji očeta in kastracije, nato pa se identificira z očetom in ponotranji njegove vrednote. Otrok, ki mu je dodeljena ženska spolna vloga, nasprotnemu spolu zavida njegov penis, svojo naklonjenost prenese z matere na očeta, nato pa se identificira z materjo in oblikuje svoj (seveda) krhki ženski superego. Ste zmedeni? Niste edini. Freudova teorija je falocentrična in, kar se tiče žensk, znana kot neutemeljena, polna neskladij, patologizacije in logike pomanjkanja.

Freudov model svoj vpliv ohranja kljub svojemu esencializmu in kulturni kratkovidnosti, pogosto še vedno kot teorija, ki jo je potrebno preoblikovati, ji oporekati ali si jo kar se le da radikalno ponovno zamisliti. Na podlagi tega je prišlo do razvoja mnogo bolj fluidnega, vključujočega in pluralističnega razumevanja subjektivnosti, družbenega spola in poželenja.

[kvir-feministično prevrednotenje]
Feministke in kvir teoretičarke na srečo niso pustile, da bi ostali ujeti v Freudovi ojdipski zanki. Filozofinje, kot so Luce Irigaray, Julia Kristeva, Nancy Chodorow in Judith Butler, so razstavile patriarhalno konstrukcijo, ki tvori model jedrne družine, z njo pa tudi rigidne spolne vloge in razvojne teleologije, ki jih ta model utrjuje. Irigaray je izpostavila, da je mati v falični ekonomiji nevidna, in pozvala h genealogiji žensk. Kristeva materinstva ni predstavila kot izgube nečesa, ampak kot ambivalenten, semiotičen prostor, poln najrazličnejših ritmov, pretakanja tekočin in protislovij. Chodorow je preučila, kako se materinstvo reproducira socialno, ne biološko, in kako je naše duševno življenje v celoti odvisno od čustvenega dela žensk. Butler je nenazadnje celotno strukturo na široko razgrnila in zastavila vprašanje, ali se spolna identiteta sploh razvije iz družinskih odnosov ali pa gre za citacijsko, regulativno performativnost. Vsem je skupno, da so do Freuda kritične, obenem pa zavračajo razporejanje družinskih vezi v točno določene razvojne narative. Kot alternativo ponujajo fragmentirano, prepleteno in subtilno razumevanje izvora poželenja, identifikacije in skrbi, ki se odraža v delu Courage Mon Amour.

[politika čustev]
Courage Mon Amour se umešča na stičišče spomina, dediščine in upora. Delo Maje Babič Košir je izrazito osebno, a obenem tudi strukturno. Deluje kot pisana Rubikova kocka, ki se ves čas vrti in spreminja; je avtobiografsko in intimno, a hkrati odraža širše duševne in družbene dinamike. Čeprav travme in čustva predstavljajo naše najbolj osebne izkušnje, niso nikoli zgolj samo naše. Oblikujejo jih družine, družbe in ideologije, včasih pa služijo celo kot orožje. Kot zapiše Sara Ahmed, »čustva oblikujejo 'površino' posameznih in kolektivnih teles«, obenem pa »telesa prevzamejo obliko stika, ki ga imajo s predmeti in drugimi posamezniki«. (The Cultural Politics of Emotion, 2004)

[travma]
Desetletje po izidu knjige Sare Ahmed je bilo objavljeno še eno pomembno delo, ki je na novo opredelilo naše razumevanje vpliva travme na telo. V knjigi Telo si vse zapomni (ang. The Body Keeps the Score, 2014) je Bessel van der Kolk povezal nevroznanost, psihologijo in somatsko terapijo ter dokazal, da si travme ne le zapomnimo, ampak jih tudi utelesimo. Telo si zapomni tisto, kar um pozabi, mišičje, živčevje in koža pa postanejo arhiv bolečine in preživetja. Zdravljenje zato ne sme biti zgolj kognitivno, ampak tudi senzomotorično, relacijsko in fizično, dihalne vaje, zvoki, dotiki in rituali pa so poleg besed najpomembnejša orodja za okrevanje.

[pohištvo kot podaljšek telesa]
V Courage Mon Amour je pohištvo tisto, ki pomni. V središču instalacije je Tribute, skulpturalna kompozicija, ki jo sestavlja pravo kuhinjsko pohištvo iz družinske hiše, ki ne obstaja več in ki morda niti nikoli ni bila zares »dom«. S svojimi značilnimi površinami, vonji in teksturami postane kuhinja taktilna relikvija fragmentirane družinske preteklosti. Skulptura se dviga navpično navzgor in odslikava tloris Peterokotnega stolpa Ljubljanskega gradu, prostora, prežetega z zgodovino, mitologijo in spominom na nekdanjo obrambno funkcijo. Stolp, ki se dviga v nebo kljub svoji nepravilni geometrijski zasnovi, spominja na mit o Babilonu, stolpu, ki ga je porodilo hrepenenje in uničila razdvojenost. Instalacija nežno naseljuje njegov simbolni prostor in išče stik brez dokončnosti. Prostor, ki je živel mnoga različna življenja in v obrambni arhitekturi predstavlja pomembno razvojno stopnjo, s svojo obliko sledi vojaški racionalnosti in simbolnemu uveljavljanju. Tako s svojo geometrijo kot materialno logiko pripoveduje o umetnosti vojskovanja in opreznosti, prisotnosti, ki priča o posmrtnem življenju moči, prav tako kot to morda počne spomin na starše – ali pa je to morda že nekoliko pretirano?

[dodatni kosi sestavljanke]

Umetnica je v Tribute vključila rastline, ki jih je njena mati skrbno vzgojila in negovala – morda kot neke vrste nadomestne otroke? Poleg njih je bel krznen plašč, par nenošenih zelenih čevljev z visoko peto znamke Benetton, kup razglednic, ki jih je nekoč poslala svojemu možu, kristalni kozarci in drugi osebni predmeti ter drobni spominki, ki sta jih prinesla s skupnih izletov na bolšje trge in v antikvariate. Fragmenti. Kosi sestavljanke. Predmeti, ki so bili shranjeni iz pozabljenih ali neznanih razlogov. (»Ali ti prinašajo veselje?«) Nosijo čustveni naboj, postanejo podaljški telesa in posode spominov. Na fotografiji v pleksiju umetničina roka sega naprej v skupno krajino – njena mama je odsotna, njeno hrepenenje po stiku pa ostaja neizpolnjeno?

Instalacijo oblikuje tudi zvok: prvi del kot šepet, utrip ali nerešen akord ustvarja subtilno napetost, drugi del pa predstavlja posnetek petja umetničine hčerke Morgane, darilo, ki je bilo nekoč preveč delikatno, da bi ga lahko delila z drugimi, danes pa priča o njenem rodu in preobrazbi.

Courage Mon Amour ni zaključena zgodba, ampak dejanje ohranjanja, sestavljanja in poslušanja tistega, kar ostane kljub razdrobljenosti. Po besedah umetnice je to »čustveni spomenik … ljubezensko pismo«, ki pripoveduje o globoko osebnem, a pri tem ne zapade v sentimentalnost. Materinstvo ni idealizirano, ampak prikazano v vseh svojih protislovjih: prisotnosti in odsotnosti, tišini in skrbi. Umetnica je svojega očeta nagovorila posthumno, njena mati pa sedaj tvori umetniško delo samo. Zgodba se spreminja skupaj z umetnico, globoka ljubezen pa ostaja – krhkemu ravnovesju navkljub.

 

Kuratorka razstave: Laura Amann Marín

3D oblikovanje: Pedro Maia,
Zvok: Sresta Das Ananda

Razstavo smo pripravili v sodelovanju z RAVNIKAR Projects