Razstava keramičnih slik in objektov

Hana Karim: Fragmenti spominov

od 04. jun do 11. okt 2026, od 9:00 do 20:00, Galerija "S", Ljubljanski grad

Na presečišču med fragmentom in celoto ter med nadzorovanim postopkom in naključnimi odstopanji se premišljeno izrisuje likovni jezik Hane Karim. Njena prva samostojna razstava predstavlja zaokrožen pregled desetletnega raziskovanja, v katerem se keramika postopoma odmika od svoje prvotne uporabne funkcije in se odpira kot polje avtonomne vizualne izkušnje. V tem procesu avtorica vzpostavlja razmerja med obliko, površino, barvo in prostorom, ki postanejo temelj njene likovne poetike.

Karimova izhaja iz fragmenta – ostanka, presežka ali nepopolnosti –, ki ga skozi proces sestavljanja preobraža v novo celoto. Keramične ploskve različnih oblik in dimenzij postopoma osvobaja njihove funkcionalne določenosti, tako da zaživijo kot avtonomne, intuitivno grajene likovne kompozicije. Te se ne podrejajo vnaprej določeni logiki, oblikujejo se v samem procesu sestavljanja, v nenehnem dialogu med posameznim delom in celotno kompozicijo. Njihov vizualni jezik se vzpostavlja skozi uravnotežena barvna razmerja, ritmično členitev in subtilne napetosti med polnim in praznim, gladkimi in grobimi površinami ter zaprtimi in odprtimi volumni. V teh prepletih vznikne specifična prostorska logika dela, ki ne temelji na ilustrativnosti ali vnaprej določeni naraciji, temveč na občutljivosti do materiala in samem procesu, ki ostaja odprt, spremenljiv in vselej rahlo izmuzljiv.

Keramične »slike« nastajajo kot stenske ali prostorske postavitve, v katerih material ohranja svojo izrazito taktilnost, hkrati pa vstopa v razširjeno polje likovnosti. Meje med objektom in podobo, med kiparskim in slikarskim, se pri tem postopoma rahljajo, dokler delo ne zaživi kot hibridna struktura, v kateri površina deluje kot aktiven nosilec prostorske izkušnje. Slika tako ni več zgolj nosilec reprezentacije – postaja prostor, ki se razpira v zaznavi gledalca.

Posebno vlogo pri tem igra glazura, ki presega svojo funkcijo zaključnega sloja in postane eno od ključnih likovnih sredstev. Prehodi med matiranimi in sijajnimi nanosi, zlitja barv, drobne razpoke ter sledovi toka in zgoščanja materiala gradijo kompleksno vizualno tkivo. V njem se materialni procesi ne prikrivajo, zapisujejo se v površino, ki se razkriva kot dinamičen prostor svetlobe, globine in subtilnih senzoričnih učinkov.

Stvaritve Hane Karim torej gledalca ne nagovarjajo z uporabnostjo, temveč skozi estetsko in kontemplativno izkušnjo, ki se vzpostavlja v času pogleda in se postopoma poglablja v stiku z materialom. Keramika se v njih razkrije kot medij, ki ne ponuja enoznačne izkušnje, ampak jo sproti oblikuje – kot občutljivo polje zaznavnih in čustvenih odzivov, ki se razpira v dialogu med delom in gledalcem.

Pomemben vidik razstave je tudi odnos do prostora. Stenske kompozicije delujejo kot reliefi, ki s svojo razgibano površino lovijo in razpršujejo svetlobo v mehkih prehodih senc. Prostorske postavitve pa vzpostavljajo prefinjena ravnotežja med maso, linijo in praznino. Teža materiala se pri tem ne ukinja, pač pa se preobraža v občutek lahkotnosti, v katerem delo ni ločeno od prostora, ampak z njim diha in sobiva.

Likovni jezik razstave temelji na fragmentarnosti, ki ne pomeni razpada, temveč način gradnje. Celota se ne vzpostavi vnaprej, postopoma se sestavlja skozi odnose med elementi, ki ostajajo hkrati samostojni in medsebojno povezani. V teh razmerjih – med linijo in ploskvijo, barvo in strukturo, objektom in prostorom – se razkriva osrednja moč predstavljenih del.
Razstava tako keramiko afirmira kot medij izrazite likovne senzibilnosti, ki svoje moči ne črpa iz funkcije, pač pa iz zmožnosti oblikovanja globoke izkušnje. V stiku med materialom, svetlobo in prostorom se vzpostavlja polje, kjer delo ne dobi dokončne forme, ampak se vedno znova dogaja v pogledu gledalca.

In prav v tej odprtosti – v nenehnem prehajanju med materialom in zaznavo, med formo in njeno razgradnjo – keramika Hane Karim ostaja živa: kot prostor, ki se ne zapira, temveč šele v srečanju z gledalcem resnično zaživi.

Kustosinja: Pavla Jarc