Kaja Upelj: Ko ni več ničesar, me stisni močneje

Kaja Upelj na tej razstavi vseh novih del imitira ugodje, ki ga doživljamo v naravi, ter s tem opozarja na krhkost in minljivost našega okolja pod vplivom naših dejanj. Naslov razstave namiguje, da se v času, ko smo si v celoti podredili naravo, le še v bližini sočloveka lahko zopet ujamemo njeno bit. S kiparsko orkestracijo med steklom, marmorjem in kovino, sicer moškimi materiali, ki so v praksi znano zahtevni za ustvarjanje, Kaja izzove materiale z vključevanjem telesa, tako v obliki kot medija. Ustvarjeni objekti pa spominjajo na telesne geste, gibe in interakcije.

Preprost kos stekla je včasih brez življenja in hladen, pogosto pa sposoben presuniti in celo ujeti življenje. Je hkrati pomirjujoč in zapeljiv, pritegne s svojo edinstveno kombinacijo elegance in trdnosti, vabi k dotiku in raziskovanju materiala. Otipljiva svilnata površina, kapljične oblike in prefinjen mavrični tok znotraj prozornega stekla, navidezno vdahne življenje v objekt. Vključitev marmorja v svoja dela je logično nadaljevanje Kajinega dela, saj tako kot steklo predstavlja neizprosen medij, ki za ustvarjanje zahteva čas in potrpežljivost, kot je potreben čas za razvoj smiselnega odnosa.

S to razstavo umetnica povabi občinstvo, da se z njo poveže tako, da dobi vpogled v njene najbližje in najdragocenejše odnose, ki jih ima z družino. Vsaka od skulptur prikazuje čustvene vezi z bližnjimi, kot so njena mama, oče, brat, partner in njena babica. Na ta način daje tako imenovanim hladnim materialom ritem čustev in materializira minljiva čustva kot so žalost, sreča, sočutje, ljubezen… Vsa dela navdihuje človeško telo, s katerim neposredno ali simbolno izkazujemo čustva.

Serija cementnih in kovinskih podstavkov, ki se dvigajo iz tal in posnemajo naše urbano okolje, nas skupaj s fotografskimi podobami vizualnega umetnika Davida Barreira ujame v trenuten prostor in čas. Tudi fotografska dela izražajo neko vrsto povezanosti, s prikazom zduženih svedrov, kompozicijo kovinskih klešč in povezavo drugih kovinskih objektov, objekti, ki nam omogočajo prevlado nad naravo, tekmujejo z emocionalnimi odnosi, ki jih umetnica posuša prikazati v svojih delih.

Je Kaji uspelo materialom vdahniti življenje ali so predmeti zgolj neuspešna simulacija empatije, ki jo zmorejo le ljudje?

Kaja Upelj (r. 1992) je slovenska vizualna umetnica, ki živi in deluje med Slovenijo in Združenim kraljestvom. Leta 2016 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in magistrirala leta 2018 na Royal College of Art, specializacija oblikovanje stekla. Med magistrskim študijem je razvila tehniko, pri kateri nastanejo mavrične barve kot posledica kemičnih reakcij v steklu. Prejela je številne štipendije in nagrade, med drugim Queen Elizabeth Scholarship Trust Scholarship v Združenem kraljestvu in mednarodno nagrado za eno izmed najbolj prodornih mladih talentov na New Horizons 2018 na Kitajskem. Razstavljala je mednarodno, na umetniških sejmih, kot so Collect v Londonu, Miart in Milan Design Week v Milanu ter na Nomad Circle. Njeno zadnje delo je bilo novembra letos razstavljeno na sejmu Design Miami.

David Barreiro (r. 1982, Pontevedra, Španija) je fotograf in vizualni umetnik, ki trenutno živi in dela v Londonu. V svojem delu se osredotoča na družbene konstrukcije in njihovo vlogo pri konfiguraciji identitetnih kategorij in institucionaliziranih dejavnosti. Njegove fotografije nihajo med dobesednostjo dokumentarne fotografije ter evokativno napetostjo in artificielnostjo uprizorjene podobe.

 

Organizator razstave: Kaja Upelj s podporo Ministrstva za kulturo