Prostorska postavitev

Silvan Omerzu: Mizoginija

od 07. feb do 05. maj 2024, od 9:00 do 18:00, Kazemate, Ljubljanski grad

V Genezi, prvi svetopisemski knjigi, najdemo dve zgodbi o nastanku človeka. Na prvem mestu je sicer mlajša, po kateri sta bili prvi bitji – človeka – ustvarjeni hkrati: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1Mz 1,27). Vendar so različico o enakopravnih bitjih razlagalci prezrli, vsakdanje življenje in odnos med spoloma je določala druga, folklorna, starejša pripoved, zapisana v nadaljevanju, po kateri je Bog naredil žensko iz Adamovega rebra (1Mz 2,3–31). Dejstvo, da je Eva nastala iz moškega telesa, so ljudje sprejeli kot prepričljiv dokaz, s katerim je Bog sam določil, da mora biti ženska podrejena moškemu, kar potrjujejo tudi njegove grožnje Evi: »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16).

Razširjenost in priljubljenost starejše različice je prvo potiskala v pozabo. Ta potlačitev je eden najbolj očitnih in usodnih primerov kulturne in zgodovinsko-antropološke amnezije, ki je v zahodnem svetu pogojevala razmerja med spoloma, od najintimnejših zasebnih do splošno družbenih. Od stare Grčije s Platonom in Aristotelom, prek Stare zaveze in drugih judovskih spisov do rimskih stoikov in krščanskih cerkvenih očetov so žensko manjvrednost (predvsem avtoritativni moški, neredko pa tudi same ženske) nenehno poudarjali. Utemeljevali so jo s teološkimi traktati, pridigami, kanonskim pravom, z znanstvenimi deli, biološkimi in medicinskimi spisi, s filozofskimi razpravami ter seveda z vsemi drugimi deli, ki kakorkoli obravnavajo človeško telo in moralo. Postala je zakon in prodrla v redovna pravila, v literaturo in satiro, v gledališče in umetnost, v priročnike o preganjanju čarovnic ... skratka, prav v vse pore vsakdanjika.
In še danes se zastavlja vprašanje, ali ni človeštvo bolj kot z Bogom uročeno s kačo? - dr. Jure Mikuž

Razstava na temo mizoginije z lutkami in avtomatom prikazuje dogodke, ki so usodno vplivali na odnose moških do žensk. Sestavljajo jo trije osnovni sklopi (stari vek, srednji vek, novi vek) s prizori, ki si sledijo kot v križevem potu.

Silvan Omerzu je slovenski režiser, slikar in lutkovni umetnik, rojen 1955 v Brestanici. Po študiju na pedagoški akademiji je začel delati v Lutkovnem gledališču Ljubljana, leta 1983 pa je odšel na študijsko izpopolnjevanje iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk v Prago. V začetku 90. let je soustanovil neodvisno gledališče Konj (Ljubljana) in bil stalni sodelavec osrednjega lutkovnega gledališča Minor v Pragi, nato pa je kot neodvisni ustvarjalec sodeloval z različnimi gledališči v Sloveniji in mednarodnem prostoru, za katera je ustvaril številne odmevne predstave.
Njegovo ustvarjalno pot zaznamuje izrazita interdisciplinarnost, saj se kot ustvarjalec ni nikdar zavezal le eni umetniški disciplini ali mediju, temveč je hkrati deloval kot vizualni umetnik, scenograf, lutkar in gledališki režiser. Za njegovo umetniško prakso, ki se pojavlja tako na gledaliških odrih kot v galerijskih prostorih, so značilne kompleksne objektne instalacije, ustvarjene iz lesa in kombinirane z najrazličnejšimi materiali, ki prikazujejo ekspresivne in pogosto groteskne motive, v katerih se odražata subtilna družbena kritika in obešenjaški humor.
Ker je v njegovih lutkovnih in gledaliških projektih vizualna podoba ključnega pomena, se je pogosto predstavljal tudi v galerijskih prostorih. Za svoje vsestransko delovanje je prejel številne nagrade doma in v tujini, med drugim leta 2006 nagrado Prešernovega sklada. Omerzu danes živi in deluje v Ljubljani.

Kustos razstave: dr. Jure Mikuž

Glasba: Larisa Vrhunc

Izdelava lutk in avtomata: Silvan Omerzu in Žiga Lebar