Silvester Plotajs Sicoe: Zen v punk naravi

Vzhajajoči čez noč

Rad bi začel to kratko razmišljanje o Sicoevem slikarstvu z besedami Zdi se, da je Sicoe … pa bi lahko kakšen šaljivec razumel začetek besedila v kontekstu Nekoč, pred davnimi časi je za devetimi gorami živel …, zato bo bolje, če razmišljanje začnem kar z naslovom znamenitega filma Bilo je nekoč na Divjem zahodu, nekje za prepovedanimi hribi, ki jih Sicoe naslika v času koronskih omejitev. Silvestra Plotajsa Sica vidim pogosto v vlogi samotnega jezdeca, sicer bolj na kolesu, a kot enega izmed tistih umetnikov slikarjev, ki jih (neupravičeno) samo s spretnim sledenjem slovenski likovni (slikarski) sceni vsake toliko opazimo v kakšnem razstavišču ali galeriji. Če bi ga zasledili v muzeju, bi verjetno ta isti šaljivec iz prvega stavka omenil, da je pa to že precej dober znak, saj to pomeni ustrezno strokovno obravnavo in zgodovinjenje njegove produkcije. Sicoeva ustvarjalna vitalnost, brezkompromisnost in predanost vizualnemu raziskovanju bivajo onkraj obstoječega umetnostnega sistema, na njegovem robu in v nekem drugem času, prostoru in med drugimi ljudmi. Morda je prav zato ustrezno označil svoje novejše slike, nastale v zadnjih nekaj letih, kot punk kubizem, ki zaživi med tistimi, ki brez zadržkov priznajo, da so ljubitelji slikarstva in lahko premaknejo pogled iz udobne sredine navidezno sprejemljivih in aktualnih podob, kontekstov in konceptov na sam rob dojemljivega, kajti samo od tam se vidi čez, na drugo stran, kjer lahko doživimo zen v punk naravi oziroma na istoimenski razstavi. Razmišljanje, ki je nekoliko romantizirano, a podkrepljeno z dejstvom, da je pričujoča razstava, njegova prva razstava v Ljubljani po skoraj petih letih, sploh če upoštevamo, da se je v tem času zgodilo kar nekaj poskusov predstavitve sočasne domače slikarske produkcije, v katere ni bil vključen. Kot zanimivost velja omeniti, da se je nazadnje predstavil ljubljanskemu občinstvu ravno v Kazematah na Ljubljanskem gradu leta 2016, z Divjimi v srcu na skupinski razstavi v galeriji As leta 2019 in leta 2022 v sklopu razstav Likovni kritiki izbirajo v Cankarjevem domu.
Potem ko smo si ogledali kakšno izmed njegovih slik, se lahko poženemo za njim in ga poskušamo ujeti v različne konceptualne in kontekstualne sprege, smeri in sloge slovenskega slikarstva. Nastavimo mu lahko pasti iz kubističnega besednjaka, nove podobe magičnega realizma, modernistične slike postmedijskega slikarstva, pa bo še vedno obstajala velika verjetnost, da se nam bo izmuznil vsakič v drugo od svojih slik. In medtem ko bomo razmišljali, v katerem grmu tiči zajec na njegovi sliki kot referenca na Josepha Beuysa, morda Janeza Bernika ali celo park Tivoli, se nam bo bridko nasmehnil in nam naslikal še štruco kruha, ki je vzhajala čez noč (kot prispodoba za sliko, ki vzhaja v mislih, se bogati in pridobiva okus, ali zgolj kot vzhajajoče vznemirjenje pred začetkom ustvarjanja novega dela) in pred nas postavil pipo, ki to ni. Skril se nam bo v hišo za kontemplacijo in nam pokazal jezik punka. Vsaka izmed njegovih slik nosi reference na popularno kulturo, zgodovino filma, literature in likovne umetnosti. Če je pogled gledalca prezirljiv in podcenjujoč, lahko na Sicoevih slikah hitro zdrsne na kubizma lačnih bananah. Sicoe je velikodušen slikar, navdušen pripovedovalec, ki prepoznava vsebinske zagate sodobne umetnosti, zato se rad poigra z gledalcem in slike opremi z napisi, pravzaprav parolami, gesli, kratkimi aforizmi, lastno poezijo, skratka z naslikano besedo in stavki, ki jih lahko beremo in gledamo hkrati. S slikami odgovarja na kontekstualno izpraznjenost in monokromatičnost sodobnih vizualnih konceptov našega prostora. Morda je to preveč drzna oznaka, a je v skladu z njegovo umetniško naravo. Nemiren, kot je, divji v srcu in pronicljivih misli, je vedno v iskanju nove slike in na lovu za celostno slikarsko izkušnjo tako zase kot za gledalca.

Božidar Zrinski

Razstavo smo pripravili v sodelovanju z DLUL.