Teja Ideja: Nariši mi Ljubljano

Najprej je bila misel. Morda pa je bila najprej zamisel. Ali pa je bila pred njo ideja? Verjetno se je vse skupaj začelo s Tejo, ki je imela idejo, zamisel, misel in zaznavo. Z opazovanjem, zaznavanjem in spoznavanjem se vselej sproža in začenja tudi delovanje. Od tod gradi vsak po svoje svoj lasten ustvarjalni red, ki je uporabniku grafičnega oblikovanja, gledalcu in bralcu v večini primerov skrit. A v tem je morda draž spoznavanja, ponovnega opazovanja, branja, izziv, da iz vizualnega prestopamo v ustvarjalno reševanje grafičnih rebusov in prevajanje le-teh v naše izkustvene zaznave.  

Teja Ideja nam riše Ljubljano, ki so jo pred nami za nas risali in interpretirali arhitekti, kiparji, slikarji, fotografi in grafični oblikovalci. Vsak po svoje je organiziral za nas prostor in po mestu se lahko sprehajamo skozi prizmo razvoja nekdanjega provincialnega mesta v prestolnico, ki je srečevališče mnogih ljudi in podob, tudi tistih, ki jih prinašamo v Ljubljano od drugod. Naši predhodniki so poskrbeli, da so izoblikovali mestu identiteto – na način, da jo lahko mi sedaj živimo in dopolnjujemo. To življenje v grafičnem polju omejenega formata gradi tudi Teja Ideja. Zamislimo si dekle, ki je odraščalo s senčniki, na katerih se je izrisovala Cockta, otroško radost, ki se je bala motoriziranih vozil na Tromostovju, pionirjev, ki so se veselili športnega dne in pohoda ob žici. Nad Ljubljano so letali baloni, pristajala so naša letala, s pticami smo si na nek način delili nebo, ker smo verjeli, da na koncu nekaj bo.
 
Grafično oblikovanje je v svojih skritih mrežah močno povezano z arhitekturo in ni naključje, da se je prvo institucionalno izobraževanje na področju oblikovanja izvajalo prav na Fakulteti za arhitekturo. Vertikale, horizontale, ploskve, oblike, mreže, odprtine za podobe, dragocene vinjete kot štukature, reliefne kiparske dopolnitve prostorskega volumna … Tako kot vsaka arhitektura gradi odnose, tako z reproduciranjem podob, tiskanih na najrazličnejših nosilcih, gradimo povezave tudi z oblikovanjem in posredovanjem likovnih sporočil v najrazličnejše smeri, prostore, kraje. Prav različne smeri organizacije so temelj dramaturgije prostora, ki ga gradi Teja Ideja. Z rabo in interpretacijo arhitekturnih spomenikov v prestolnici, v svojem delu na nek način gradi most s pionirji grafičnega oblikovanja pri nas in obuja Ljubljano, ki je ljubljena.
 
Oblikovanje tradicije se v načinu njenega dela spogleduje z razširjeno turistično propagando, pri kateri sta se izkazala predvsem Peter Kocjančič in Janez Trpin. V ospredju so velike barvne površine s skladno oblikovanimi kompozicijami, v katere se naseljujejo izbrani elementi prostora, ki ga upodablja ploskovno, z redkimi prekrivanji, z ilustracijskim načinom prevajanja motivov, tako da oblike in objekti med seboj vzpostavljajo nevidne odnose in povezave. Prostor na papirju ali katerem drugem nosilcu postane z barvno harmonijo kraj spominjanja, srečevanj, razhajanj, povezovanj, združevanj, asociacij ... Tem krajem je zmotno pripisovati nostalgičnost popevkarskih melodij. V njih je s pomočjo ilustracije in grafične obdelave, katero v ozadju podpira izčiščena barvna skala, odmerjena pozornost števila podatkov in informaciji na likovni površini in premišljena kompozicija. Vse to v zamejenem prostoru gledalcu ponuja uvid v kraje, v katerih se lahko počuti domače, varno in dobro, ter opazovane prostore razširja z lastno imaginacijo.
 
Oblikovanje prostora je ves čas v ravnovesju, shematizirano; na prvi pogled se zdi, kot da so oblike po površini razporejene naključno, vendar v likovnem polju najdejo svoje mesto kot figure šaha, saj jih hierarhija informacij in velikost oblik prestavljata v odnose, kombinacije. V tej likovni igri kdaj zmaga ljubljanski zmaj, drugič Plečnikove svetilke, naslednjič vrbe žalujke … ali pa kar vse naenkrat, na eni površini. S ponovitvami sledimo referencam povojnega časa, ko je družbeno modernizacijo podprlo tudi oblikovanje. Ko so napevi slovenske popevke vzporedno odzvanjali v koraku z delavskim razredom. Te zgodbe modernizacije – čeravno Teja Ideja v svojih delih povečini artikulira predvojne prostore – so se kot popevke zaključile v poosamosvojitvenem času ter so dandanes kot pripovedke naših staršev in starih staršev interpretirane kot pozitiven čas preteklosti. Avtorica ga vnaša v sodobnost s svojimi igrivimi in harmoniziranimi likovnimi celotami, ki so odmev preteklosti tudi v njenem trenutnem oblikovanju znakov, plakatov in embalaž … grafičnih podob.

Prostor v njeni ustvarjalnosti postane kraj srečevanj, povezovanj, spominskih podob, kraj vsebine in krajišče dialoga med dediščino, ki jo upodablja, interpretira in iz katere se navdihuje, ter sodobnostjo, kjer smo z njo mi, uporabniki njenih zamisli. V teh podobah, kamor se umešča tudi humor, se ne naveličamo že znanih upodobitev Nebotičnika, vseh dvajsetih zmajev z Zmajskega mostu, Plečnikovih zasnov v mestu, Ljubljanskega gradu ..., saj nas njena artikulacija v likovnem polju povabi, da premišljujemo – ne o tem, kaj je upodobljeno, temveč, kako je to narejeno. Za navidezno preprostostjo se skrivajo odnosi med likovnimi prvinami in prostorskimi ključi, katerih prioriteta je klasično raziskovanje risbe in likovnega prostora, s katerimi gradi in pripoveduje zgodbe o krajih, ki jih živimo in včasih sooblikujemo.  

V prostorih raziskovanj in šifriranj, ki se razprostirajo prek celotnega ustvarjalnega polja, ni sprehajalcev. Odsotne človeške postave nadomeščamo mi s svojim telesom, ki se prek lastnih spominskih podob imaginarno vživljamo v grafične scenografije in organizirane likovne predloge, ki so na nek način pripovedi izbranih pogledov, posredovani prek avtorice. Te izbire z njenim snovanjem postanejo razširjeni prostori, narisane razglednice Ljubljane, ob katerih se začutimo ravno prav radovedne, da bi jih vnovič podoživeli z lastnim telesom v realnih vedutah, medtem ko v spominu lahko obujamo izbire Teje Ideje.  


Besedilo napisal: Boris Beja