Aleksandra Atanasovski in Maja Licul: Ehosistem

Maja Licul samo sebe nedvoumno dojema kot del dediščine v svetu nakita. Pa ne zgolj to. Če bi morali imenovati občutek, ki ga zaznamo ob opazovanju njenega dela, bi bilo to spoštovanje. S tem ne mislim klanjanja institutom ali avtoritetam. Govorim o spoštovanju v najglobljem pomenu, o občutljivem in budnem opazovanju okolja, prostora, ki smo ga naselili in od koder jemljemo življenjsko moč. Posebej, ko se zdi, da moramo teči vse hitreje, če se želimo ohraniti na mestu.

Spoštovanje je v umetničinem delu izrazito: naravne forme – listi, veje, kamni – se skoraj nespremenjene selijo iz narave v kulturo. Oblike ostajajo, teksture in razmerja tudi, vse občutljivo komunicira s človeškim telesom. Ostaja tudi želja po razkritju raznolikosti in prepoznavnosti: ni dveh enakih listov, prav tako nobena forma ne poskuša preseči svojih meja.

Umetnica nas pripelje do točke, kjer se naravna forma razsloji in se med elementi začne dialog. Tekstura se loči od oblike, a čeprav skozi fragmente, je njen izvor še vedno nedvoumen. Jasno je, da je za umetnico vsak element enakovreden del obstoja. Ni torej mesta za drzen umetniški izraz, za postavljanje sebe v središče kreacije, za radikalno gesto, ki šokira. Kar je pomembno, je iskati svoje mesto v tem sistemu.

V trenutku, ko sodobna filozofija in kulturna teorija prehajata iz antropocena v chthulucen, kjer je človek razumljen zgolj kot ena izmed življenjskih oblik med enoceličnimi organizmi, sporami, glivami in vsem drugim, Maja Licul hodi skozi gozd, dan za dnem, dokler ji pogled ne zdrsne globlje, pod vidno površino in od tam, natančno in potrpežljivo prevaja nazaj v vidno, v kovino. Njene študije bivalnih oblik večkrat rezultirajo v redukciji, abstrahiranju, reinterpretiranju poznane forme; v svojih delih nam avtorica razkrije, kaj je razumela, čutila in odkrila.

Še en vidik, v katerem se kaže spoštovanje, je tradicija obrti. Umetnica uporablja tradicionalne materiale in tehnike: prepoznamo bron, srebro in zlato, pa tudi perle in drage kamne – materiale, ki so v tej obrti od samih začetkov. Ta izbira je pomembna: kaj izberemo, ko je na voljo vse?
V svetu, ki se zdi kaotičen in prehiter, Maja Licul izbere mir.

 

Aleksandra Atanasovski se v novih razstavljenih delih s skupnim naslovom »Razkošno darilo« ukvarja z mislijo o preseganju polarnosti.

Osnovna misel tega dela je prikazati nasprotja v medsebojnem delovanju in prepletanju z namenom, da bi jih morda presegli – da bi začutili širši prostor okoli sebe.

Poleg človekove kože, ki je že dolgo eden avtoričinih glavnih medijev, je tokrat uporabila tudi kačjo kožo, ki je po svojem simbolnem pomenu izjemno bogata. Kača je modra, a tudi zahrbtna; v legendah in pripovedkah lahko človeku pomaga, a ga prav tako zlahka tudi pokonča. Je varuhinja zaklada in je obenem simbol smrti in vnovičnega rojstva; ko požira lastni rep, simbolizira večnost.

Prepletanje človeka in kače se v delih Aleksandre Atanasovski razkriva v bronu, srebru in včasih zlatu, ki žarijo v rdečem sijaju dragih kamnov in ustvarjajo vtis eksotične razkošnosti.

Zdi se, da imajo ti kosi nakita svojo lastno moč; občutek je tak, kot da bi ob nadetju zapestnice koža na roki dobila luske in bi se počasi preobrazili iz človeka v neko drugo bitje. Predmeti izžarevajo hipnotično nenavadnost, ki pritegne pogled – kot da bi vas brez mežikanja opazovale oči plazilca.

Prav to ravnovesje med magičnim in prepoznavnim verjetno ustvarja največjo napetost, tisto silo, ki pritegne oko.
Aleksandra Atanasovski to razkošno darilo ponuja skozi nakit in pripoved o svetu, v katerem je vse eno in v katerem še vedno deluje magija. O svetu, v katerem kača človeku prostovoljno ponudi svojo kožo.

 

Eho dveh glasov
Od samega začetka je bil v avtorskem sodobnem nakitu navzoč glas protesta. Glasno je oznanjal: mi (avtorji) smo drugačni, glasno zavračamo tradicionalne vrednote nakita. Podremo vse in zgradimo novo. Ta veja oblikovanja nakita je izšla iz protesta, iz želje po iskanju nove vrednosti v nakitu in po vzpostavljanju novih meril.

Dandanes to ni več potrebno, umetniki lahko združujejo tradicijo s svobodo in govorijo z njim lastnimi glasovi. Maja Licul In Aleksandra Atanasovski ne poskušata rušiti ali šokirati, prej nasprotno. Njuna dela na razstavi Ehosistem govorijo o skladju s tradicijo nakita, predvsem pa s svetom, ki nas obdaja.

Umetnici gradita razstavo kot duet: sledita sorodnim principom, delata s podobnimi metodami. Glasova dveh formiranih osebnosti, dveh izdelanih govoric pa govorita o tem, kaj je vsaki od njiju pomembno.

Obe opazujeta svet z občutljivostjo, natančnostjo ter s spoštovanjem. Dojemata se kot del igre, ne kot njeni lastnici. Obema je pomembno bogastvo naravnih form, vsaka repeticija le-teh nosi svoj pomen.

Ne moremo spregledati niti dejstva, da obe umetnici spoštujeta obrt in stremita k najvišji tehnični izvedbi.
Vendar pa ta dva glasova ne zvenita enako: vsaka od umetnic v polju sodobnega nakita ustvarja svoj narativ.

Ko gledamo njune objekte, je, kot bi poslušali pogovor dveh glasov – kot bi en glas klical, drugi pa odgovarjal: ja, slišim, razumem, vem, o čem govoriš. Ni naključje, da Maja Licul in Aleksandra Atanasovski v Eho studiu delujeta skupaj že osem let, to je eho dialoga, ki polni ekosistem, katerega del smo.

 

Kuratorka razstave: dr. Jurgita Ludavičienė
Umetnostna kritičarka, profesorica na Umetnostni akademiji v Vilni (Litva)
Glavna kustosinja Narodnega umetnostnega muzeja v Litvi