Razstava ilustracij knjige Kokošji rod pisatelja Josipa Ribičiča

Ejti Štih: Kokošji rod

od 23. nov do 11. dec 2022, od 10:00 do 19:00, Peterokotni stolp, Ljubljanski grad

AKTUALNOST POUČNIH ZGODB KOKOŠJI ROD JOSIPA RIBIČIČA

Svojega dedka se spominjam kot optimističnega in šegavega. Ko dandanes prebiram njegove skoraj sto let stare zgodbe, zapisane v Kokošjem rodu, bridki konci v vseh sedmih basnih nekako niso v skladu z moji spomini nanj. Premišljujem, zakaj se je odločil za tako pesimistične poteke dogodkov, in postalo mi je jasno, da je le tako lahko pokazal takratne žalostne razmere v »človeškem rodu«, v slovenski deželi in širše. Dedek torej ni bil pesimističen, temveč le realističen.
Spominjam se tudi, kako sem bil presenečen, ko sem skromno knjižico Kokošji rod ponovno »odkril« leta 2014. Presenečen zato, ker bi dedek, če bi bil tega leta še živ, napisal enake basni in vsi bi mislili, da verodostojno zrcali odnose v družbi. Kot da ne bi minilo devetdeset let od prve izdaje knjižice leta 1924!

Danes, v letu 2022, ko je bila znova izdana knjiga Kokošji rod z ilustracijami Ejti Štih, katere dosedanji slikarski opus na svoj, a podoben način biča »človeku nevredne« zablode, je na žalost še mnogo bolj aktualna. Neverjetno, kako se je slovenska družba, enako pa opažamo v celotnem tako imenovanem »naprednem zahodnem svetu«, v teh komaj osmih letih od leta 2014 do danes spremenila na slabo. Več je nesmiselnega potrošništva in pohlepa, več egoizma in narcizma; več prepiranja med ljudmi, strankami in narodi; več zanikanja odgovornosti za podnebne spremembe; več onesnaževanja planeta; več neverjetnih teorij zarot in še bi lahko našteval. Kot da bi človeštvo lezlo v jamo, iz katere ni več rešitve.

V prvem stavku tega prispevka omenjam dedkov veder in humoren značaj, in ko natančneje prebiram vsako izmed sedmih basni, odkrivam, kje se ta skriva v njih. V tako rekoč vsaki basni nastopajo posamezni kokošji »junaki«, ki kažejo sočutje, skromnost, odrekanje v skupno dobro in sprejemanje drugačnosti, kar pa ne pride do odraza zaradi prevladujočih sebičnih, egoističnih in drugih slabih lastnosti večine. Zaman ti počlovečeni petelini in kokoši ponujajo »pravilne« rešitve, te so znova in znova povožene, in tako se vsaka izmed basni konča z žalostnim koncem.

Kot primer dedkovega moralnega pogleda na življenje naj omenim prvo basen v knjigi z naslovom Nadloga, ki pokaže bolno družbo, v kateri bogati kokošji rod živi v brezdelju na sončnem griču, v temni dolini pa revni kokošji rod, ki za prvega dela v obupnih razmerah noč in dan. Petelinček Nadloga (v katerem je pravzaprav skrit dedkov pogled na svet) se zaveda krivičnosti take ureditve, ki jo lahko primerjamo z nekdanjo fevdalno ureditvijo ali današnjo neofevdalno, v katero pospešeno drsimo. Nadloga, ki vidi vso krivico, uspe sprožiti revolucijo in revni kokošji rod zavzame grič ter bogatega zapodi v dolino. Temu se Nadloga upre s pozivom: »Ne, bratje, ne posnemajte jih v zlobi in krivici!« Pride do obratne situacije: prej revne kokoši se šopirijo na soncu na griču, prej bogati pa umirajo v črni dolini. Nadloga vztraja in opominja: »Bratje in sestre, krivico sejete!«, zmagovalci pa ga naženejo. Na begu sreča petelina modrijana, ki ga poduči: »Ej, krivo si učil! Pokazal si sonce, še preden so bila njihova srca zato godna. Pokazal si krivico, še preden so spoznali pravico! Namesto da bi zbrusil srca, si zbrusil kremplje.« In Nadloga se s strtim srcem skupaj z mamo uleže v jarek, da umre. Tudi v vseh drugih basnih dedek ponuja kokošjeljubne (beri: človekoljubne) izhode iz stisk, ki pa so vedno znova zavrženi.

Naj zaključim. Mnogo bolje bi bilo, če do ponovne objave dedkovih basni sploh ne bi prišlo, in bi skromna, porjavela in neugledna knjižica ostala pozabljena na zaprašenih policah. To bi pomenilo, da smo v sto letih napravili korak naprej v svojem osebnostnem in socialnem razvoju in da tudi v družbi dozorevajo bolj zreli odnosi med ljudmi in narodi.

Mnogi razumni ljudje nas opozarjajo, da ne smemo več naprej po poti, na kateri prevladujejo slabe človeške lastnosti, kot sta pohlep in egoizem, nad dobrimi, kot sta skromnost in sočutje. Tem pozivom se priključujejo tudi basni Josipa Ribičiča, ki v sto letih niso izgubile svoje aktualnosti.

Mišo Ribičič, avgust 2022

Ciril Ribičič o razstavi Ejti Štih: Kokošji rod (PDF)