Uporniki skozi čas

Še dandanes znano puntarsko geslo Za staro pravdo! ter poziv k združevanju in uporu kmetov Le vkup, le vkup uboga gmajna! so bile prve tiskane besede v slovenskem jeziku, ki jih je vseboval letak, sicer napisan v nemškem jeziku. Opisoval je bitko prvega velikega slovenskega upora leta 1515, v katerem je sodeloval večji del slovenskega kmečkega prebivalstva. Prav kmečki upornosti se lahko zahvalimo za ohranjen slovenski jezik, saj so takrat slovensko govoreči kmetje predstavljali večinski del prebivalstva.

V upor so jih gnali lakota, hudo pomanjkanje ter želja po pravici. Zaradi vse večjih potreb družbe so bili prepuščeni surovemu izkoriščanju fevdalcev, ki so jih z vedno novimi dajatvami in tlako, s številnimi vpoklici v vojsko in z omejevanjem pravic, kmečke obrti in trgovine spravljali v nemogoč položaj. Dodatno nevarnost so pomenili pogosti osmanski vpadi. Ravno v času, ko je bilo na polju največ dela, so morali kmetje utrjevati mestna obzidja in gradove, kamor so se pred nevarnostjo zatekli le gospoda in meščani. Bolj kot tuja pa jih je osiromašila najemniška vojska, ki so jo z novimi davki pomagali vzdrževati in bi jih po vsej pravici morala zaščititi. Čeprav so bili vsi upori zatrti, pa je upanje v dobrotljivost in pravičnost cesarja ostalo.

Številni kmečki upori na današnjem slovenskem ozemlju so se pojavljali od konca 15. pa vse do sredine 18. stoletja. Šele leta 1848 so kmetje pridobili nekaj zemlje v svojo last – oblast plemstva je bila premagana, četudi je minilo še skoraj sto let, preden je bila graščinska zemlja razdeljena kmetom; s tem je bil dokončno uresničen cilj kmečkih puntarjev: postati svoj gospod na svoji zemlji.

Vabljeni k obisku humornega večera ali celotnega jesenskega cikla.