V svoji učilnici je imel vedno dvajset do petindvajset učencev. Bil je zelo zgovoren gospod, ki se je rad vsakemu od učencev posebej posvetil ter korigiral in popravljal njihovo delo. Večkrat je imel navado reči: »Takole bi bilo najbolje, po mojem nesmerodajnem mnenju«. Kar bi lahko razumeli kot, da merodajno mnenje daje mero, smerodajno mnenje pa smer.
No, in čeprav je veljal Plečnik za zelo zgovornega moža, pa mu vprašanja niso bila preveč po godu. Tako je nekoč svojemu učencu, ki je risal pohištvo iz borovega lesa ter ga je zanimalo, kakšen les je to, odgovoril le na kratko in hudomušno: »Včasih je borovec tako kot macesen, včasih pa je macesen tako rdeč kot borovec.« In tako zaključil celoten pogovor. Konec koncev je verjel, da manj kot se sprašuje – boljše je. Pomembno je le, da se dela.
