Pomen Jožeta Plečnika kot arhitekta je tako za Ljubljano kot grad nad mestom res velik. Mojster je v svojih vizionarskih načrtih veliko razmišljal o preureditvi grajskih prostorov v kulturne namene. V gradu je videl »mestno krono«, zato mu je želel dati monumentalno obliko in nov namen. Tako ne preseneča, da je svoj prvi načrt (1931 – 32) poimenoval Slovenska akropola.
Kot zanimivost lahko omenimo, da ga je k razmišljanju o prenovi grajskega kompleksa spodbudila tudi gradnja Nebotičnika med leti 1930 – 32, saj je bil Plečnik prepričan, da slednji zastira pogled na grad in zato ta posledično izgublja svoj pomen v mestni veduti. Tako je začel razmišljati o prenovi gradu. V veliko pomoč mu je bil učenec Milan Sever, ki mu je pomagal pri snovanju načrtov. V pismu Matku Prelovšku je julija 1930 zapisal: »Visokospoštovani! En brilianten absolvent moj, je ravnokar prišel od vojakov. Rad bi imel zanj delo. Ali bi bila kolikortolko aktuelna restauracija poslopja ljubljanskega gradu? Ali bi imeli za kredit, za risarska dela namreč. Plane ste mi že pred leti poslali. Ne zamerite mi – na imejte te vrstice za nadlegovanje. Z mirnim srcem in ležerno besedo, odklonite lahko to »offerto«. Iščem za fanta delo.«
Akropole so že našim evropskim prednikom pomenile obrambno, versko in estetsko središče. Srednji vek je povzel idejo akropole in jo spremenil v gradove na vzpetinah, pod katerimi se je razprostiralo mesto. Plečnik je imel tako v svojem prvem načrtu tudi za grad vizijo, da bi lahko prevzel pomen in vlogo atenske Akropole.
