Na vsebino

Naposled so se srečali in podoživeli spomine na grajsko življenje

21. marec 2014

Sinočnji večer je bil poln nostalgije, čustev, veselih obrazov in prijaznih stiskov rok. Srečali so se nekdanji stanovalci Ljubljanskega gradu in prisluhnili pripovedim, ki so jih o njihovem življenju na Gradu zbrali študentje.


Sinočnji večer je bil poln nostalgije, čustev, veselih obrazov in prijaznih stiskov rok. Srečali so se nekdanji stanovalci Ljubljanskega gradu in prisluhnili pripovedim, ki so jih o njihovem življenju na Gradu zbrali študentje.

V letih 1963 in 1964, nekaj let pred začetkom obnove, se je z Ljubljanskega gradu odselilo še zadnjih 219 stanovalcev. Marsikatere zanimive zgodbe o tem pomembnem poglavju v zgodovini Ljubljanskega gradu so utonile v pozabo oziroma so ostale le del življenjskih zgodb nekdanjih stanovalcev. Vse do lanske pomladi, ko smo jih prek medijev pozvali, da se nam oglasijo, ker bi radi izvedeli kaj več o njihovem bivanju na Gradu.

Na naš poziv so se prijazno odzvali študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in pod mentorskim vodstvom doc. dr. Mateje Habinc zbrali zanimive pripovedi dvajsetih nekdanjih stanovalcev, katerih skupne točke je včeraj na večeru »Grajski se predstavijo« predstavila študentka Neža Hvale, ki na omenjenem oddelku pripravlja diplomsko nalogo na to temo.

Kar precej nekdanjih stanovalcev je prišlo včeraj na Grad. Mnogi so se videli po dolgem času in obudili prijetne otroške spomine, ki segajo v večini v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Lepo je bilo videti, kako jih je razveselilo, ko so na projekcijskem platnu na fotografiji prepoznali svojo sobo, očetov avto, plenice, ki so visele na grajskem dvorišču …

Gostili pa smo verjetno tudi najstarejšo še živečo nekdanjo stanovalko Gradu, gospo Mojco Klemenčič, ki je dopolnila častitljivo 101 leto. Gospa Mojca Klemenčič je hči gospoda Milana Klemenčiča, prvega lutkarja na Slovenskem. Prav danes obeležujemo mednarodni dan lutk, na Ljubljanskem gradu pa bo svoje mesto kmalu dobil Muzej lutk. In ob tem, ko smo sinoči izvedeli, da je ustanovitelj lutkarstva pri nas nekaj časa živel prav na Ljubljanskem gradu, se odpira nova zgodba, ki bo zapisana ne samo v zgodovino Gradu, temveč  tudi v zgodovino lutkarstva. 


Sinočnji večer je bil poln nostalgije, čustev, veselih obrazov in prijaznih stiskov rok. Srečali so se nekdanji stanovalci Ljubljanskega gradu in prisluhnili pripovedim, ki so jih o njihovem življenju na Gradu zbrali študentje.

V letih 1963 in 1964, nekaj let pred začetkom obnove, se je z Ljubljanskega gradu odselilo še zadnjih 219 stanovalcev. Marsikatere zanimive zgodbe o tem pomembnem poglavju v zgodovini Ljubljanskega gradu so utonile v pozabo oziroma so ostale le del življenjskih zgodb nekdanjih stanovalcev. Vse do lanske pomladi, ko smo jih prek medijev pozvali, da se nam oglasijo, ker bi radi izvedeli kaj več o njihovem bivanju na Gradu.

Na naš poziv so se prijazno odzvali študentje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in pod mentorskim vodstvom doc. dr. Mateje Habinc zbrali zanimive pripovedi dvajsetih nekdanjih stanovalcev, katerih skupne točke je včeraj na večeru »Grajski se predstavijo« predstavila študentka Neža Hvale, ki na omenjenem oddelku pripravlja diplomsko nalogo na to temo.

Kar precej nekdanjih stanovalcev je prišlo včeraj na Grad. Mnogi so se videli po dolgem času in obudili prijetne otroške spomine, ki segajo v večini v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Lepo je bilo videti, kako jih je razveselilo, ko so na projekcijskem platnu na fotografiji prepoznali svojo sobo, očetov avto, plenice, ki so visele na grajskem dvorišču …

Gostili pa smo verjetno tudi najstarejšo še živečo nekdanjo stanovalko Gradu, gospo Mojco Klemenčič, ki je dopolnila častitljivo 101 leto. Gospa Mojca Klemenčič je hči gospoda Milana Klemenčiča, prvega lutkarja na Slovenskem. Prav danes obeležujemo mednarodni dan lutk, na Ljubljanskem gradu pa bo svoje mesto kmalu dobil Muzej lutk. In ob tem, ko smo sinoči izvedeli, da je ustanovitelj lutkarstva pri nas nekaj časa živel prav na Ljubljanskem gradu, se odpira nova zgodba, ki bo zapisana ne samo v zgodovino Gradu, temveč  tudi v zgodovino lutkarstva.