Blaž Peršin

Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, vseskozi sodeluje z Ljubljanskim gradom tudi kot vsebinski nosilec stalnih postavitev Slovenska zgodovina, Kaznilnica, iLjubljana ter občasnih razstav, kot sta bili npr. ob praznovanju 2000-letnice Emone ali Plečnikovem letu.

»Ljubljanski Grad predstavlja ikoničen pogled na mesto, je nekakšna slovenska akropola in si brez njega našega glavnega mesta sploh ne moremo predstavljati. Grad na specifičen način zaobjema mesto, mu daje vertikalo spomina. Že v času moje mladosti je veljal za moj orientacijski kompas, kje se v mestu pravzaprav nahajam. Pomenil je merilo za velikost, mogočnost, pa tudi za nevsiljivo skrivnostnost. Velikokrat je nudil tudi zatočišče za melanholično zasanjanost, za delitev romantičnih navdihov. Poti in stranpoti prvih ljubezni.

Danes je Ljubljanski grad povezovalec zgodb o zgodovini našega mesta in želja po sodelovanju vseh mogočih akterjev, ki ustvarjajo relevanten okvir o njegovem pomenu za kulturo in življenje v našem mestu. Predstavlja pomen, ki mu ne moremo ubežati.  

V Muzeju in galerijah mesta Ljubljane smo zato že več kot desetletje stalni sogovornik pri iskanju novih potencialov njegovega razvoja; skupaj razpiramo možnosti novih sodelovanj ter smo lahko več kot dober primer uspešnega sodelovanja dveh mestnih zavodov, kar gradu želim tudi v prihodnje.«

Blaž Peršin,
od ustanovitve Javnega zavoda Ljubljanski grad dalje
predsednik Strokovnega sveta Javnega zavoda Ljubljanski grad. 

Igor Jagodic

Vse od začetka – od odprtja restavracije Strelec na Ljubljanskem gradu – in še danes Igor  razvaja brbončice najbolj zahtevnih obiskovalcev, kar je prepričalo tudi prestižna kulinarična vodnika Michelin in Gault & Millau Slovenija. Ljubljanski grad tudi zaradi predanega dela Igorja, ki skupaj s svojo ekipo živi za kuhinjo in svoje goste, ponuja vrhunsko kulinarično doživetje.

»Prvič sem Ljubljanski grad obiskal v osnovni šoli, v okviru šolskega izleta. Ker nisem iz Ljubljane, ga kasneje nisem pogosto obiskoval. Najbolj mi je ostal v spominu obisk gradu, ko si je tega zaželela hčerka ob enem od svojih praznovanj. Sem pa v zadnjih osmih letih, kar sem del ekipe restavracije Strelec, vse to nadoknadil. Kljub temu da v restavraciji Strelec preživim precejšen del svojega časa, z veseljem spijem kavo na Grajskem dvorišču tudi ob prostih dneh.

Glede na to da je Slovenija letos evropska gastronomska regija, si želim, da se ob obletnici na Ljubljanski grad čim prej vrnejo gostje, ki bodo zadovoljni in nasmejani zapuščali grajske restavracije. Praznovanja s kakšnim dobrim koncertom bi bil pa tudi jaz vesel.«

Igor Jagodic,
kuharski mojster

Arne Hodalič

Arne Hodalič že vrsto let sodeluje z Ljubljanskim gradom kot samostojni razstavljavec ali kot kustos raznolikih fotografskih razstav, ki jih pripravljamo v sodelovanju z ekipo National Geographic Slovenija, pri kateri deluje kot urednik fotografije. Arne je tudi z razstavo na Ljubljanskem gradu – reportažo o arheoloških zakladih Ljubljanice, ki si jo je ogledalo veliko število tujih obiskovalcev – ponesel lepote našega mesta v svet.

»Moja rojstna hiša stoji v neposredni bližini Ljubljanskega gradu in za nas, otroke iz okolice, je grad, ki sem ga dolga leta gledal iz svoje sobe, predstavljal skrivnostno in včasih malček temačno igrišče. Plazili smo se skozi na pol zabita okna, plezali čez lesene planke, raziskovali zapuščene kleti in sobane ter si domišljali, da smo hrabri junaki iz avanturističnih romanov. Pridih neznanih nevarnosti in vsega prepovedanega je bil mikaven, seveda pa je svoje dodala tudi živa otroška domišljija in zame je grad še do danes ohranil ta mistični pridih dobre dogodivščine. Kdo ve, mogoče so bila prav prva otroška raziskovanja gradu podlaga za pomembne odločitve za moje, dokaj nenavadno in pozneje precej avanturistično življenje?!

Želim si, da bi grad v sedanji obliki tudi današnjim otrokom buril domišljijo in jih – kot je nemara mene – usmerjal v zanimivo in skrivnostno prihodnost.«

Arne Hodalič,
popotnik, raziskovalec,
mednarodno priznani fotograf

Majda Kregar, Miha Kerin, Edo Ravnikar ml.

Pisalo se je leto 1969, ko je bil z javnim natečajem za projektanta prenove Ljubljanskega gradu izbran Edo Ravnikar ml. Že od začetka projektiranja in raziskovanja gradu sta del ekipe v projektivnem biroju Ambient tudi Majda Kregar in Miha Kerin. Ta ekipa že desetletja vodi revitalizacijo in transformacijo devastirane trdnjave v sodobno živo mestno akropolo. Kljub širokopotezni obnovi pa je ta konsistentna in z veseljem lahko rečemo, da je zdaj res že skoraj zaključena.

»Ljubljančani smo se že kot otroci podili in sankali po Grajskem griču in Edo je imel med grajskimi stanovalci celo sošolce. Kot arhitekti pa smo ob projektiranju, raziskovanju in nadziranju izvedbe prenove preživeli skoraj polovico svojega življenja z gradom, zato lahko rečemo, da je Ljubljanski grad naš drugi dom.

Upamo, da bomo uspeli zaključiti prenovo nekaterih še nedokončanih delov gradu. Zavodu pa želimo še naprej mladostni zagon pri programskem vodenju in upravljanju kompleksa z iznajdljivim izkoriščanjem bogatih, zanimivih prostorskih možnosti gradu, da bo kulturni spomenik napolnjen z intenzivnim življenjskim utripom …

Majda Kregar, Miha Kerin, Edo Ravnikar ml.,
arhitekti prenove Ljubljanskega gradu

Anđelino Nino Strelec

Ko smo na Ljubljanskem gradu začeli odkrivati tisti del zgodovine iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so za grajskimi zidovi še bivale družine, smo naleteli na zanimive zgodbe nekdanjih stanovalcev. Med njimi je tudi Anđelino Nino, ki se nam je še posebej vtisnil v spomin zaradi svojega priimka; zanimivo je namreč naključje, da priimek sovpada z imenom enega izmed grajskih stolpov – Stolpa strelcev, v katerem je nekoč kot majhen deček prebival s svojo družino.

»Ljubljanski grad je spremljal našo družino skozi vse življenje in spomini so še vedno živi. V času, ko smo živeli na Gradu, sem bil zelo majhen, zato so spomini tudi odraz pripovedovanja mame in očeta, ki sta mi v najstniških letih še veliko povedala in pokazala. Mama je delala kot točajka v bistroju, kjer se danes nahaja restavracija Strelec. Tudi mi smo živeli v Stolpu strelcev. Življenje na gradu v tistem času je bilo vse prej kot grajsko: vodovodne napeljave ni bilo, kar je pomenilo nošenje vode iz bližnjih vodnjakov; na dvorišču se je pralo in sušilo perilo; poti, ki so vodile na grad, so bile ozke, blatne stezice, glavna cesta pa prašni makadam. Kasnejši obiski gradu, v času, ko smo se že odselili, so bili vedno polni pričakovanj, spominov, neštetih zgodb ter veselega igranja na topu sredi Grajskega dvorišča.

Primerjava z današnjim pogledom in stanjem je nepredstavljiva. Zato gradu želim tudi v prihodnje vse dobro, tako pri zdaj res že skorajšnjem dokončanju obnove gradu kot pri kreiranju vseh vsebin, ki jih ponujate obiskovalcem od blizu in daleč.«

Anđelino Nino Strelec,
nekdanji prebivalec Ljubljanskega gradu

Franc Čuš

Ljubljana je ena redkih prestolnic, ki se ponašajo z grajskim vinogradom, katerega sad daje kakovostno vino. Od samega začetka – ureditve vinograda – do danes, ko trte belpina in rdečegrajca obrodijo že za tisoč steklenic vina letno, vinograd uspeva pod strokovnim vodstvom in ob predanem delu Francija ter ob pomoči njegove in grajske ekipe.

»Z Ljubljanskim gradom sem se prvič srečal v svojih študentskih letih. Naključje je hotelo, da so vsa moja dosedanja stanovanja na Ptuju, v Ljubljani in Kamniku imela pogled na gradove. Najlepši in najbližji je bil tisti iz Valvasorjeve ulice v Ljubljani. Ko sem med študijem potreboval premor, sem se pogosto podal na sprehod do Grajskega griča. Občudoval sem pogled na mesto in Alpe. V času profesionalne kariere so moja grajska srečanja povezana s potomko mariborske žametovke na Grajskem dvorišču in z Grajskim vinogradom.

Zato grajskemu zavodu ob deseti obletnici delovanja želim, da bi s svojo vinsko zgodbo ostal ambasador Slovenije kot izjemne vinske dežele. Naj k temu pripomorejo grajska vinoteka z bogatim naborom etiket slovenskih vin, izbrani vinski dogodki ter čim več odličnih letnikov grajskega belpina in rdečegrajca.« 

 

Franc Čuš,
predstojnik Oddelka za sadjarstvo,
vinogradništvo in vinarstvo
pri Kmetijskem inštitutu Slovenije

Igor Leonardi

Minilo je nekaj let, preden smo za edinstven prostor Skalne dvorane našli pravo »noto«, ki je začela polniti ta ambient – polniti z glasbo in obiskovalci. Ta »nota« je postal Igor, priznani slovenski glasbenik, ki še danes kot umetniški vodja Jazz Cluba na Ljubljanskem gradu skrbi, da petkovi večeri v ritmih različnih glasbenih zvrsti zvenijo dobro.

»Moji spomini segajo v sedemdeseta leta, ko smo v hipijevskih časih pohajali po grajskem hribu in za obzidjem takrat precej zapuščenega gradu igrali na kitare. Prijateljeval sem celo z dekletom, katere družina je takrat stanovala na gradu. No, pol življenja kasneje pa smo kitare prenesli za obzidje in z veseljem muziciramo v Jazz klubu. Kakšna izjemna pridobitev za Ljubljano v teh potrošniških časih, ki ponujajo vse preveč plehkih kulturnih vsebin! Kadar v klubu gostimo tuje izvajalce, se ti ne morejo načuditi čarobnemu ambientu Skalne dvorane in pohvalijo zavod, da jo je 'odstopil' glasbi, kot tudi to, da z deležem lastnih sredstev podpira glasbenoustvarjalno in družabno dejavnost. Neprecenljivo!  

V naslednjih desetih najstniških letih zavodu Ljubljanski grad želim vihravo puberteto in korak v zrelo polnoletnost.«

Igor Leonardi,
skladatelj, aranžer, inštrumentalist

Janez Koželj

Uresničevanje prostorske vizije prof. Janeza Koželja je Ljubljano prerodilo v živahno in lepo urejeno glavno mesto s preoblikovanjem javnih prostorov po načelih in metodah urbanističnega oblikovanja. Prof. Koželj je tudi avtor oz. soavtor knjig o mojstru Jožetu Plečniku; pri obnovi gradu, še zlasti v zvezi s Plečnikovo zapuščino, npr. pri zadnji obnovi Plečnikovih Šanc na Grajskem griču, so nam bila njegova izhodišča nadvse dragocena.

»Gradu se spominjam, ko so v njem še stanovali. Kljub temu je imela ta, za mene strašljiva stavba značilen duh po razpadanju. Potem sem od svojih zadnjih študentskih let spremljal načrtovanje njegove prenove in tako je še sedaj. Tudi jaz vidim naš grad kot gornje mesto in grajsko dvorišče doživljam kot gornji mestni trg.

Grádu in sebi bi želel, da doživiva trenutek, ko bodo prenovljene kazemate – še zadnji zgodovinski prostor, skozi katerega bo tudi rekonstruiran prvotni srednjeveški vhod na grad.«

Janez Koželj,
arhitekt, pedagog,
podžupan Mestne občine Ljubljana,
mestni urbanist

Irena Vesel

Kulturna dediščina Ljubljanskega gradu je neprecenljiva. Zato smernice, ki nam jih pri njegovi obnovitvi vseskozi določa Zavod za varstvo kulturne dediščine, niso zgolj nujne, ampak več kot zaželene, če hočemo kulturno dediščino ohraniti tudi za zanamce. Pri tem delu je Irena že vrsto let naša »sodelavka«, ki je z leti postala tudi ambasadorka našega dela. 

»Moji spomini na Ljubljanski grad segajo v moja najstniška leta, ko smo se s prijatelji vozili na grad z motorjem. Tisti dolgi ostri ovinek je bil najboljši. Že vrsto let, odkar se službeno vozim na grad, me ta ovinek spomni na tista sproščena, malo nora leta zabave. Vedno rada pridem na grad, saj tam delajo ljudje s srcem in počutim se kot del njihove ekipe. In vesela sem, da skupaj ustvarjamo za ljudi in dediščino, ki nas bogati.

Želim si, da bi tako ostalo še na mnoga leta. Srečno!«

Irena Vesel,
konservatorka Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije,
odgovorna za Ljubljanski grad

Janez Bogataj

Slovenija, njena prestolnica in njena glavna turistična znamenitost – Ljubljanski grad so v zadnjih letih postali močno prepoznavni tudi po kulinaričnih doživetjih. Kako raznolikost tradicionalnih slovenskih jedi, pa tudi tistih s pridihom sodobnosti približati slovenskim in drugim obiskovalcem? To je torišče in bistvo prizadevanj, ki jih profesor Bogataj posreduje grajskim gostincem.

»Moji spomini na grad segajo v pozna 40. in 50. leta prejšnjega stoletja, ko sva z mojim ljubljanskim dedom Ivanom (1883–1976) pogosto obiskovala grajski hrib. Seveda bi bilo samo to premalo! Imel sem izjemno srečo, da mi je ded pripovedoval o vsem, kar sva videla na najinih grajskih poteh: od tega, kaj je bilo svojčas na Šancah, kako je njegova družina živela pod gradom, na Žabjeku in v Gradišču, kakšna so bila mestna in grajska praznovanja na jurjevo …, tudi o na gradu zaprtem Ivanu Cankarju, s katerim sta bila velika prijatelja na Dunaju, še v času dedovega šolanja na Visoki obrtni šoli … Drugi sklop mojih spominov je povezan s Stolpom strelcev, kjer je bil v času mojih gimnazijskih let prijeten gostinski lokal z veliko lončeno pečjo, imenitnimi zgrafiti in pivom(!).

Zgodbe gradu se nizajo prek številnih stoletij, zavod Ljubljanski grad pa je odličen vezni člen med dediščinskimi spomini in ustvarjalno sodobnostjo. Zato zavodu želim uspešno nadaljevanje grajskih zgodb, ki dokazujejo, kako kulturna dediščina lahko sooblikuje vsakokraten sodobni sedanjik. To je tudi eden temeljnih pogojev za njeno ohranjanje.«

Janez Bogataj,
etnolog in umetnostni zgodovinar,
univerzitetni profesor, publicist