Za slikarstvo Dušana Kirbiša je značilna refleksija o aktualni »fenomenologiji« podob in razmislek o sliki kot o kulturnem in materialnem proizvodu. V zadnjem času je v svojem delu v ospredje postavil odnos med sliko in podobo oziroma dialog med njuno materialno soodvisnostjo in konceptualno razliko.

Kirbiš se slikarsko odmika tako od ekspresivne avtopoetike kot od kontekstualizacije slike v relaciji do drugih podobotvornih sfer, recimo medijske kulture in tehnološko generiranih podob. Namesto tega ga zanimajo minimalni pogoji, ki, kot pravi, »mentalnemu slikovnemu polju podelijo status podobe«, ki je avtonomna in obenem brez ideoloških pretenzij o statusu slikarstva. Svojo idejo raziskuje s popredmetenimi podobami oziroma »ploščatimi objekti«, s katerimi poskuša rekonstruirati metastatus podobe − torej idejo podobe kot odprte forme, skozi katero se pretakajo raznovrstne projekcije, ki se izkristalizirajo med mislečim in čutečim polom, med razumom in intuicijo.

Kustosinja razstave: Nadja Gnamuš

Dušan Kirbiš (1953), redni profesor na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, je med letoma 1973 in 1978 je študiral slikarstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Med študijem je pogosto potoval v evropska kulturna središča, kjer je – med drugim – v Britanskem muzeju na oddelku za tisk in risbo študiral dela renesančnih slikarjev. Od leta 1978 do leta 1982 je študij nadaljeval na slikarski in nato še na grafični specialki. Med letoma 1986 in 1990 je kot štipendist DAAD (Deutscher Akademischer Ausstauschdienst) ustvarjal in se izpopolnjeval v Berlinu. Leta 1990 je bival in delal v New Yorku in se leta 1991 vrnil v Ljubljano.

V sodelovanju z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana


Za obisk razstave priporočamo vožnjo s tirno vzpenjačo.

Nazaj na seznam