»Po néba svítlih pótih razkropljena« je kustos razstave Miklavž Komelj poimenoval pregled 60-letnega ustvarjanja klasika slovenske likovne umetnosti Vladimirja Makuca. Kraški motivi, ki so se vedno znova vračali v njegova dela, so zaznamovali tudi tokratno postavitev. V »najlepšem razstavnem prostoru v Ljubljani«, kot je zapisala ena izmed obiskovalk razstave, v Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu, si je razstavo, ki smo jo pripravili iz zbirk Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj in Goriškega muzeja - Kromberk, ogledalo nekaj več kot 37.000 obiskovalcev.
Le nekaj dni pred odprtjem razstave je slednjo zaznamovalo slovo umetnika. Na okrogli mizi ob izteku razstave je bilo izrečenih in strnjenih veliko lepih spominov na njegovo delo in osebnost.
Sklenimo zapis še z enim vtisom obiskovalke: »Ko ti ob pogledu v duši zaigra.« To poletje smo bili na Ljubljanskem gradu zagotovo priča izjemni razstavi velikega mojstra.
»Po néba svítlih pótih razkropljena« je kustos razstave Miklavž Komelj poimenoval pregled 60-letnega ustvarjanja klasika slovenske likovne umetnosti Vladimirja Makuca. Kraški motivi, ki so se vedno znova vračali v njegova dela, so zaznamovali tudi tokratno postavitev. V »najlepšem razstavnem prostoru v Ljubljani«, kot je zapisala ena izmed obiskovalk razstave, v Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu, si je razstavo, ki smo jo pripravili iz zbirk Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj in Goriškega muzeja - Kromberk, ogledalo nekaj več kot 37.000 obiskovalcev.
Le nekaj dni pred odprtjem razstave je slednjo zaznamovalo slovo umetnika. Na okrogli mizi ob izteku razstave je bilo izrečenih in strnjenih veliko lepih spominov na njegovo delo in osebnost.
Sklenimo zapis še z enim vtisom obiskovalke: »Ko ti ob pogledu v duši zaigra.« To poletje smo bili na Ljubljanskem gradu zagotovo priča izjemni razstavi velikega mojstra.
