Grajski prostori

Po odhodu Francozov leta 1813 so porušili (ali pa se je zaradi dotrajanosti porušil sam) prvotni obrambni stolp – Stolp piskačev, dve leti kasneje so na mestu starega stolpa postavili lesen požarnosignalni stolp.

Razgledni stolp

Star lesen stolp so med letoma 1845 in 1848 zamenjali z novim, zidanim. Dokončan stolp je imel stanovanje za požarnega čuvaja, ki je s topovskimi streli naznanil, če je v mestu začelo goreti. Današnji razgledni stolp je bil leta 1982 povišan za 1,2 metra, tako da je njegovo očišče na zgornji ploščadi natančno 400 m nad morjem. V letu 2009 so Razgledni stolp znova obnavljali, med drugim je bilo povišano obrambno obzidje na razglednem nivoju. Dandanes stolp nima več požarnovarnostne funkcije, ampak je zelo obiskana razgledna točka.

Stolp piskačev

Prvotni vhod je bil na severni strani deželnoknežjega gradu. Urejen je bil z dvižnim mostom na vhodni strani. Omenjeni vhod so nadzidali v Stolp piskačev (prvič omenjen leta 1544); stal je pred današnjim Razglednim stolpom. Prostor za mestne godce je bil na lesenem hodniku, ki je obkrožal stolp in kjer so vsako dopoldne ob 11. uri trobili s tremi pozavnami in enim kornetom. Kdaj je ta navada zamrla, ni znano, viri jo omenjajo v 16. in 17. stoletju. Mestni godci so bili hkrati tudi čuvaji, ki so skrbeli za požarno varnost mesta. Ob izbruhu požara so podnevi izobesili rdeče blago, ponoči pa svetilko. Stolp piskačev je bil v obdobju Francozov močno poškodovan in dotrajan. Kasneje, leta 1848, so ob stolpu zgradili današnji Razgledni stolp.

Temelji so iz 15. stoletja, od stolpa do meščanske utrdbe na današnjih Šancah je potekalo obzidje.

V letih 1946–1953 je bil stolp obnovljen po načrtih arhitekta Borisa Kobeta (1905–1981). V pritličju je bila urejena pivnica, v nadstropju pa kavarna.

Še posebej se je Kobe posvetil oblikovanju notranje opreme iz masivnega lesa (stoli, mize in polžasto stopnišče). Skupaj z akademskim slikarjem Marijem Pregljem (1913–1967) sta zasnovala predloge za poslikave v tehniki sgraffito ter jih nato tudi upodobila. Idejo za likovno podobo sten v Stolpu strelcev sta avtorja našla v motivih slovenskih ljudskih pesmi in pripovedk. Avtorstvo posameznih zgodb je mogoče razlikovati s pomočjo črk K (Kobe) in P (Pregelj).

Konservatorsko-restavratorska dela na sgraffitih so se začela že v letu 2007, končala pa so se novembra 2008. Dela je izvajal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, vodil pa jih je akademski slikar Ljubiša Milić, restavratorski svetnik.

Celotna gradbena obnova Stolpa strelcev je bila končana leta 2012. Obnovljeni so bili vsi nivoji, vključno z graffiti v vstopnem delu, kjer se od leta 2013 dalje nahaja slovesni sedež Vinskega konventa sv. Urbana v Ljubljani z vinoteko vseh letnikov konventnih vin, v zgornjem nivoju pa je restavracija Strelec.

Stolp je od 16. stoletja služil kot glavni vhod na grajsko dvorišče in za obrambo gradu pred napadi z južne strani.

Z zunanjim svetom so bili prebivalci gradu povezani z dvema dvižnima mostovoma, ki sta potekala nad obrambnim jarkom. Na zunanji strani se je dvigal umetno narejen hrib Lipnik – do ravni vhodnih odprtin. Še danes sta ohranjeni dve odprtini, večja za vozove in konje, manjša za ljudi. Vidne so tudi različne strelne line, saj je bila utrdba prilagojena novejšemu orožju. V nadstropju je bilo stanovanje gradiščana, upravitelja grajske stavbe.

Današnji prenovljeni stolp je brez nadstropij in ima odprto ostrešje. Namenjen je razstavam, manjšim koncertom in gledališkim predstavam.

Med Stanovsko dvorano in Palacijem je imela v nekdanjem vhodnem stolpu v dveh etažah urejene prostore grajska gospa.

V 15. stoletju sta bili v stolpu urejeni dve manjši bivalni sobi s povezovalnim stopniščem. Iz arhivskih zapisov je znano, da je obe uporabljala grajska gospa; sobi sta bili ogrevani.

Prenovljena prostora izžarevata srednjeveški duh, v celoti je ohranjeno tudi povezovalno stopnišče z okenskimi bordurami med etažama.

Današnja Stanovska dvorana zajema nekdanje bivalne prostore deželnega glavarja na Ljubljanskem gradu.

Arhitekturni ostanki v dvorani pričajo o postopni graditvi grajskih sob, zasluge za nastanek pa pripisujemo deželnim glavarjem iz družine Lambergov. V virih so omenjene: kamra hišne gospodinje, velika nova soba s studiariumom, poselska soba in stražarska soba. Vsi prostori so bili ogrevani, poleg kamre so bile tudi urejene sanitarije. Nekdanje sobe so združene v enotni prostor, ki skupaj s traktom, dodanem v zaporniškem obdobju, tvorijo Stanovsko dvorano.

V letu 2008 sta v dvorani imela slavnostno kosilo britanska kraljica Elizabeta II. in vojvoda Filip Edinburški.

Palacij je dvorana, v katerem je deželni glavar nekdaj prirejal slovesne sprejeme in gostije; tu je grajski gospod opravljal svoje dolžnosti.

Izvor besede Palacij (latinsko palatium – dvorec) potrjuje, da so bili to reprezentančni, in ne bivalni prostori deželnega glavarja. V obdobju glavarja Herberta Turjaškega (1528–1575) je prostor opisan kot poslikana dvorana – jedilnica z okroglo mizo in dvanajstimi sedeži.

Leta 2003 je bila dvorana prenovljena; ohranja podolgovato srednjeveško formo ter štiri renesančne pomole in je domiselno tehnično opremljena (dvižni večnivojski oder, pomični stropni tramovi, prikrita osvetlitev).

Biro Ambient (M. Kerin, M. Kregar, E. Ravnikar) je za prenovo Palacija in sosednje Stanovske dvorane dobil Plečnikovo medaljo za pomemben prispevek k razvoju slovenske arhitekture.

Hribarjeva dvorana nad orožarno oz. sedanjo Gostilno Na Gradu je dobila ime po ljubljanskem županu Ivanu Hribarju. Naziv častnega meščana mesta Ljubljane je dobil za izgradnjo mestnega vodovoda.

Za župana leta so ga ljubljanski meščani izvolili po katastrofalnem potresu 1896, to funkcijo pa je opravljal kar 14 let. V času Hribarjevega županovanja je mesto Ljubljana dobilo veliko novosti in pridobitev: leta 1905 je občina kupila Ljubljanski grad, postavili so prvo elektrarno, dobili prvi javni električni prevoz – tramvaj. Hribarjeva dvorana je največja grajska dvorana.

Eden najstarejših zidanih delov gradu je grajska kapelica. Na podlagi cesarjeve listine iz leta 1489 je bila posvečena sv. Juriju, sv. Pankraciju in cesarici Heleni.

Prvotni vhod v kapelo je bil na severni strani, do katere je vodilo trinajst stopnic, in je v uporabi še danes. Pozneje je bil vhod v kapelo z južne strani. Prvotna gotska kapela je imela lesen strop, štiri gotsko zašiljena okna ter emporo, s katere so imenitneži spremljali sveto mašo. Znova je bila pozidana v baročnem stilu, leta 1747 so jo poslikali z grbi deželnih glavarjev. V cerkvenih prostorih le redko srečamo poslikavo s posvetno vsebino, zato štejemo kapelo med prave evropske bisere.

Pri zadnji prenovi (leta 1992) so odkrili tudi prvotno gotsko poslikavo – bordure okoli oltarjev, vhoda ter okenskih odprtin. Na stenah so posvetilni križi v gotskem stilu, ki simbolizirajo Kristusov križev pot.

Pod Palacijem se nahaja niz ohranjenih zaporniških samic, ki so bile leta 2011 obnovljene in so zdaj združene v objekt Kaznilnica.

Predstavljeni so avtentična arhitektura, oprema, razmere in zgodovinski oris dogodkov, vključno s hologramom zapornika. V kaznilnicah so bili zaprti tudi nekateri znani Slovenci, med drugimi največji slovenski pisatelj Ivan Cankar ter znani slikar in karikaturist Hinko Smrekar.

Osrednje Grajsko dvorišče je z vseh strani zaprt ambient.

Po eni strani je prostrano, saj je njegova osrednja ploskev ravna in pokrita s kamnitimi ploščami, po drugi strani pa tudi polno razgibanih arhitekturnih elementov, ki sestavljajo idealno kuliso za raznovrstne dogodke.

Še posebej večerni dogodki v toplih mesecih leta, ko lahko prostor dodatno osvetlimo, se obiskovalcem prijetno vtisnejo v spomin. Dvorišče je nivojsko členjeno in ima tipičen nepravilni gotski tloris.

Na del obrambnega srednjeveškega obzidja sta danes prislonjena trakt z dvema dvoranama v nadstropju in kavarna na nivoju dvorišča. Dvorani sta bili v celoti prenovljeni leta 2014.

Vizualno sta notranjosti obeh dvoran vključeni v zgodovinsko okolje gradu, prostori pa se odpirajo na grajsko dvorišče. Poleg dvoran je v nadstropju višje še terasa, ki ponuja edinstven pogled na dvorišče. Dvorani sta večnamenski.

Prostor za dvorano je pridobljen ob zadnji prenovi in se nahaja pod Gostilno na gradu. Zanimiva je večnivojska ureditev in preplet gradbenih materialov z geološko strukturo tal.

V istem delu Gradu, kjer sta Gostilna Na Gradu v osrednjem in Hribarjeva dvorana v gornjem nivoju, se v kletnih prostorih nahaja povezovalni lapidarij, ki je po vsebini in namembnosti podoben Skalni dvorani, vključno z raščenim terenom in s prikazom paleontologije znotraj prostora ter kakovostno predstavitvijo nekdanjega vodnjaka, ki je nekdaj služil tudi kot skrivni izhod iz Gradu.

Prostor za dvorano je pridobljen ob zadnji prenovi, dvorana se nahaja pod Grajsko kavarno. Zanimiva je večnivojska ureditev in preplet gradbenih materialov z geološko strukturo tal.

Kot kažejo arheološka izkopavanja, je v tem delu Ljubljanskega gradu, med Stolpom strelcev in Peterokotnim stolpom, stala prva dvorana šele v 16. oziroma 17. stoletju. Načrti z začetka 19. stoletja opisujejo prostor kot drvarnico in prostore za paznike in upravnike zaporov. Trakt, obnovljen v začetku devetdesetih let, je bil hkrati prvi večji gradbeni poseg pri sodobni prenovi Ljubljanskega gradu.

Skalna dvorana je dobila ime po mogočnih skalah sredi prostora, ki predstavljajo geološko strukturo Grajskega griča. Vstop v dvorano je pod grajskim mostom, po dvojnih spiralno zavitih stopnicah iz Grajske kavarne ali iz povezovalnega lapidarija nad tirno vzpenjačo. Ob koncih tedna v njej domuje Jazz Club Ljubljanski grad.

Stolp, imenovan po roparskem vitezu Erazmu Jamskemu (iz družine Lueggerjev), je po domnevi arheologov služil kot plemiška ječa.

Na stenah ječe so še danes vidni sledovi izdolbenih grbov (približno deset jih je), eden izmed njih naj bi pripadal Erazmu Jamskemu. Erazem v tej ječi ni umrl, po vsej verjetnosti je ječarja podkupil. Smrt ga je čakala doma, v gradu Jama pri Postojni.

Nekatere grbe spremljajo napisi in celo letnice, približna datacija stolpa in grbov sega v sredino 15. stoletja. Do danes grbov ni nihče podrobneje analiziral, ugotovitve pa bi bile za javnost več kot zanimive. Za zdaj je še neznanka, katera plemiška gospoda je v poznem srednjem veku (in pozneje) prisilno bivala na Ljubljanskem gradu.

V Erazmovem stolpu je od aprila 2019 dalje na ogled stalna postavitev Grajsko orožje.

Zmajev brlog se nahaja v prostoru nekdanje grajske orožarne.

Prostor v polkleti, v katerem je zdaj Zmajev brlog, je bil verjetno zgrajen šele v 16. stoletju kot orožarna. Lokacija zanjo je bila ugodna, saj je v bližini Peterokotnega stolpa, skozi katerega so v času nevarnosti na nasuti plato pred gradom vozili težko orožje (štuke, falkonete, kanone …). Ob koncu nevarnosti pa so to orožje po isti poti prek naravne rampe, ki je povezovala Peterokotni stolp in orožarno, ter skozi širok gotski portal, ki še dandanes služi kot vhod v prostor, deponirali v današnjem Zmajevem brlogu.

Ob vzpostavitvi kaznilnice na Ljubljanskem gradu na začetku 19. stoletja je prostor služil kot drvarnica za paznike ter bil dodatno adaptiran v drugem kaznilniškem obdobju (1868–1895).

Med letoma 1999 in 2016 je na tej lokaciji deloval ljubljanski Mini teater. V letu 2018 je bil prostor v celoti obnovljen in je namenjen izvedbi raznolikih programov za otroke (tematske delavnice, počitniški programi, praznovanje otroških rojstnih dni …).

Smodnišnica je bila med Grajsko kapelo sv. Jurija in Orožarno ter velja za enega prvih grajskih prostorov, sezidana je bila v 15. stoletju.

Arheološko zanimivo je odkritje dveh prostorov, kuhinje in prek kurišča ogrevanega bivalnega prostora (sobe). Tipično gotsko oblikovana stanovanjska enota je pozidana v kotu grajskega obzidja. Verjetno je bil prostor zasut, ko so v neposredni bližini postavili mlin za oglje za pripravo smodnika. Srednjeveški mlin za oglje je ključni element pri gradnji nove trdnjave v 15. stoletju, ki je že upoštevala nove taktike obrambe z uporabo smodnika.

Smodnišnica je bila za Ljubljanski grad tudi nevarna, saj je večkrat vanjo udarila strela in je prebivalce življenjsko ogrožala. Nekoč so po neurju vrata Smodnišnice našli pri Savi v Črnučah (približno 4 km iz Ljubljane). V arhivskih zapisih (1586) je omenjen tudi konjski hlev.

V 19. stoletju je – tako kot večina grajskih prostorov – služila za namene kaznilnice (delavnica za moške v pritličju in ženska delavnica v nadstropju). Danes je v teh prostorih v vseh nivojih na ogled stalna razstava Slovenska zgodovina.

Prostor Ječe na prostem je ujet med grajsko obzidje in naravno skalo. Ječa je bila dostopna zgolj z nivoja dvorišča, kar pomeni, da so ujetnike z vrvjo (verigo) spuščali v globino.

V majhnem prostoru so ujetniki prestajali kazen, priklenjeni z verigo okoli gležnja. Po virih sodeč so v ta prostor zapirali ujete turške vojake, protestante in kmečke upornike. Prostor ni imel strehe, nad glavami ujetnikov je bila le železna rešetka. Koliko oseb je bilo zaprtih hkrati, ni znano, jasno pa je, da so prebivali v zelo hudih razmerah, saj so v malem prostoru opravljali vse življenjske potrebe (prehranjevanje in izločanje). Odprta streha je prepuščala tako sončne žarke kot snežne padavine.