Rimsko obdobje - Emona

Kontinuiteta poselitve nas vodi do rimskega obdobja. Na levem bregu Ljubljanice sta 1. in 14. legija ustanovili vojaško postojanko (med 100 in 50 pr. n. št.), leta 14/15. n. št. je mesto Emona dobila obzidje. V mestu je prebivalo približno 6.000 oseb, po večini so bili to trgovci, obrtniki, uradniki in upokojeni vojaki. Arheologi še ne vedo, ali je bila na griču vojaška postojanka ali celo tempelj. Arheološki ostanki iz rimskega obdobja segajo od 1. stoletja n. št. do 4. stoletja n. št. Iz rimskega obdobja pa na grajskem griču žal ne zasledimo arhitekturnih ostankov. V 5. stoletju n. št. je bilo mesto Emona, po hunskem vdoru, porušeno. Sekundarno uporabljene rimske ostanke najdemo še danes vzidane v grajsko obzidje (kot spolije), vzidali so jih v 15. stoletju. Med propadom rimskega utrjenega mesta (5. stoletje n. št.) in zgodnjim srednjim vekom ostaja praznina, za slovansko obdobje torej ni še nič znanstveno določenega.

Srednji vek - Laibach

Območje Ljubljane (po nemško Laibach) se na zgodovinsko prizorišče znova vrne leta 1106, ko je koroška plemiška rodbina Spanheim podedovala po rodovini Breže-Selških ljubljansko gospostvo in s tem tudi posestvo Ljubljanskega gradu. V zgodnjem srednjem veku je stala na grajskem griču lesena utrdba, med najdenim gradivom sta predvsem svinčena novca iz leta 1164 in leta 1183, verjetno kovana prav na Ljubljanskem gradu. V 13. stoletju je t. i. Spainheimski grad stal nad Mestnim trgom, takratnim Mestom.

Natančnejšega vpogleda nam skromni ostanki zaradi kasnejših predelav ne omogočajo. Rezultati izkopavanj nam zagotovo potrdijo, da je to najstarejša zidana trdnjava. Prvo omembo Ljubljanskega gradu lahko na podlagi daritvene listine, ki se nahaja v Kapiteljskem arhivu v Vidmu v Furlaniji, datiramo v čas med letoma 1112 in 1125. V listini, izdani leta 1220, koroškega vojvode Bernarda Spanheimskega je zapisano: in palacio nostro Leibach, kar pa se po vsej verjetnosti ne nanaša na Grad, ampak na bivalno rezidenco. Leta 1243 se v neki listini omenja Grad in obzidano mesto pod njim, leta 1256 (že v zrelem srednjem veku) pa kot castrum capitalis ... Laybach. Najdenih ni nobenih materialnih dokazov, da bi plemiči raje bivali na Gradu kot v mestu, zatorej lahko le domnevamo, da je grad plemičem služil tudi kot rezidenca. S smrtjo Ulrika Spanheimskega leta 1269 se je končalo 150-letno obdobje vladavine te rodbine. Naslednje leto sta grad in mesto doživela prvo znano vojaško preizkušnjo, posest rodbine Spanheimov je zavzel češki kralj Otokar II. Přemysl.

15. stoletje - Habsburžani in turški vpadi

V slabih stotih letih je grad menjaval lastnike, vse dokler ni leta 1335 dežela Kranjska prešla v dedno posest Habsburžanov. Utrditev grajskega poslopja v 15. stoletju je bila še posebej pomembna zaradi turških vpadov, Turki prvič potrkajo na mestna vrata leta 1415. Posledica turških vpadov na Kranjsko je bila tudi utrjevanje gradov. Deželni knez je skrbel za izgradnjo in obnovo obzidij, Ljubljana ga dobi leta 1416 in 1448 ter znova leta 1463 in 1478. Posegi v 15. stoletju, v obdobju vladavine deželnega kneza in hkrati avstrijskega cesarja Friderika III. Habsburškega (cesar 1452–93), so popolnoma spremenili podobo prvotnega gradu. Staro Spanheimsko trdnjavo so podrli skoraj do temeljev ter postavili novo grajsko utrdbo, ki ima nepravilni tloris pozno srednjeveške utrdbe, ta pa pri nas zastopa še tradicionalno, neitalijansko smer. Utrdba je bila prilagojena novemu strelnemu orožju, celoten grajski kompleks so razširili ter zgradili Peterokotni stolp, ki je povezoval zunanjost z dvižnim mostom nad obrambnim jarkom.

Eden najstarejših še ohranjenih delov gradu iz 15. stoletja je kapela svetega Jurija, posvečena leta 1489, kasneje barokizirana. Leta 1496 je bil zgrajen deželnoknežji stolp Padav (današnje Šance), ki so ga v drugi polovici 16. stoletja z obzidjem povezali v enotno grajsko utrdbo. Leta 1511 je katastrofalen potres prizadel vso deželo, novi grajski kompleks pa ni bil prizadet. Polihistor Janez Vajkard Valvasor leta 1515 poroča o kmečkem uporu; kmetje so napadli tudi grad, vendar je gospoda napad odbila.

Razen obodnih zidov, grajske kapele, vogalnih stolpov so ostale grajske stavbe nastale v 16. in 17. stoletju. Vzdolž obzidja so nanizali stanovanjske dele za deželnega glavarja, dvorišče je služilo za zbiranje deželne plemiške vojske. Gradbeno dejavnost so vodili deželni glavarji, sama zgodovinsko znana in znamenita imena: Lenkovič, Lamberg, Auersperg, Kacijaner, Thurn … Zbirka imen je danes ohranjena na stropu Grajske kapele, ki je bila leta 1747 poslikana s šestdesetimi grbi deželnih glavarjev. Prenovljena prostora na Ljubljanskem gradu z imenom spominjata na nekdanjo rezidenco deželnih glavarjev; dve sobani, imenovani Stanovska dvorana in Palacij, bi dejansko lahko služili kot plemiški bivalni del v grajskem kompleksu.

17. in 18. stoletje - vojaško skladišče, vojašnica in vojna bolnišnica

Sredi 17. stoletja je grad izgubil vlogo trdnjave in rezidence, prav s tem se je začel počasen propad. Ker je bilo v njem vojaško skladišče, je grad namesto ščitil ogrožal prebivalce in mesto pod seboj. Ob vsaki nevihti je mestu pretila velika nevarnost, da bi udarila strela v enega od stolpov za smodnik. Na gradu sta bila kar dva, cesarski in deželni - oba z veliko zalogo smodnika. V zgodovini Ljubljanskega gradu so se takšne nesreče dogajale (1630, 1686, 1737), izbruhnili so požari; meščani so se silno ustrašili ob velikem požaru leta 1774, ki se je razširil proti gradu, in na ta način ogrožal uskladiščeni smodnik.

Konec 18. stoletja, med letoma 1793 in 1796, je dunajska administracija menila, da bi ga bilo najbolje podreti, gradbeni material pa prodati. Proti temu so bili kranjski deželni stanovi in deželni odbor, zato je prevladalo prepričanje, da je treba grad ohraniti. Te polemike je prekinil prihod Francozov pomladi leta 1797, ko je francoska vojska prvič zasedla mesto Ljubljana, ponovno pa v letu 1809. V obdobju Napoleonovih Ilirskih provinc (1809 - 13) sta bili na gradu vojašnica in vojna bolnišnica.

Od 19. stoletja do konca 2. svetovne vojne - kaznilnica in zapori

Po vrnitvi Avstrijcev leta 1815 so grajsko poslopje spremenili v kaznilnico za osebe iz Kranjske in Koroške, obsojene na kazen do deset let težke ječe. Kaznilnica na gradu je s presledkom delovala med letoma 1848 in 1868, do velikonočnega potresa leta 1895. Grad je v svojem kaznilniškem obdobju doživel veliko prezidav in adaptacij. Osrednje dvorišče, zasajeno s kostanji, je služilo zapornikom za vsakodnevno rekreacijo. Med prvo svetovno vojno je na gradu najprej deloval zapor za politične obsojence (leta 1914 se je v njem znašel slovenski pisatelj Ivan Cankar kot nevaren politični nasprotnik Avstro-Ogrske), med letoma 1915 in 1918 pa karantenska postaja za italijanske vojne ujetnike. Med drugo svetovno vojno so bili na gradu najprej italijanski zapori, po kapitulaciji Italije pa nemški.

Leta 1848 so namesto starega obrambnega stolpa nadzidali današnji razgledni stolp z uro, le-tega so leta 1980 obnovili in nadzidali. Leto 1905 je bilo za usodo gradu pomembno - v obdobju županovanja Ivana Hribarja ga je odkupila mestna občina. Namenjen je bil za kulturne ustanove, zaradi stanovanjske stiske so ga delno preuredili v stanovanja. Najbolj znani načrt o prenovi Ljubljanskega gradu je načrt arhitekta Jožeta Plečnika, ki pa ni nikoli zaživel. Popolna prenova se je začela po letu 1963, ko so zadnji stanovalci dobili stanovanja v mestu.

Povzeto po: J. Stopar: Sprehodi po stari Ljubljani, B. Reisp: Ljubljanski grad, J. V. Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske, P. Štih, V. Simoniti: Slovenska zgodovina, Mestni muzej Ljubljana: Urbani razvoj Ljubljane.