Navadni rebrinec je ena izmed najpogostejših travniških rastlin, ki v otavi cveti na mnogih travnikih in pripotjih. Fleischmannov rebrinec pa je posebnost, ki se od navadnega loči po dvojno pernatih listih, po obliki in nazobčanosti listov in delno še po temnejši zeleni barvi listov. Razen rastišča na Ljubljanskem gradu, kjer je rastlina rasla vse od leta 1819 do okoli leta 1835, niso našli drugega rastišča. O njegovem pojavljanju ni enotnega mnenja. Nekateri trdijo, da je rastlina morda nastala kot dedna sprememba (mutacija) v ljubljanskem botaničnem vrtu (Mayer, 1960), drugi pa, da je res rasla na Ljubljanskem gradu (Voss, 1885).

Dejstvo je, da so rebrinec kot vrtnino začeli gojiti v srednjem veku in je bila dolgo v uporabi, dokler ga nista spodrinila korenje in krompir. Koren enoletne rastline poleg veliko vode vsebuje še sladkorje, beljakovine, pektin in celo malo maščobnega in eteričnega olja. Angleži ga še vedno cenijo. Mogoče bi torej bilo, da je omenjeni rebrinec sorta navadnega rebrinca, ki so ga nekoč gojili. Ne glede na to pa še vedno zbuja začudenje dejstvo, da se je obdržal samo na Ljubljanskem gradu in pozneje v botaničnem vrtu. Tudi v tem primeru ni njegova vrednost nič manjša, saj so tudi sorte dobivali tako, da so z izborom posebnosti poizkušali vzgojiti nekaj novega. Katerakoli od omenjenih trditev je mogoča, saj ne spremeni dejstva, da se je rastlina ohranila le v ljubljanskem botaničnem vrtu.

Po Fleischmannovem rebrincu pa smo poimenovali naravoslovno učno pot, po kateri v sodelovanju z Botaničnim vrtom Univerze v Ljubljani izvajamo vodene oglede.