Čeravno je imel grad v lasti deželni glavar, so sami meščani skrbeli za varnost mesta in grajskega griča. Poleg meščanske trdnjave (Šance) so meščani skrbeli za stolp piskačev. To je bil pravzaprav predelan vhodni stolp iz Friderikovega časa.

Valvasor piše:

»Na gradu je tudi visok stolp, viden sredi mesta in se imenuje stolp piskačev. Tu je lep rog, znamenit zaradi svojega umetnega glasu. Zvečer, ko se dan poslavlja, včasih tudi zjutraj, doni ta rog kake četrt ure in se sliši daleč iz mesta. Prav tako se oglasi, kadar je pri ljubljanski gospodi slavnost ali ob sprejemu novega župana, mestnega sodnika, mestnega blagajnika in špitalskega mojstra. Stolp ima na vrhu hodnik, s katerega se poleti, včasih tudi pozimi oglasijo mestni stolpni čuvaji v svoji mestni zeleni opravi s tremi pozavnami, trobento in kornetom. Plačuje jih mesto kot dobre glasbenike. Na tem stolpu zvoni vse leto zjutraj ob 7.00, ker je baje turški pesjan prav ob tem času sramotno odšel. Z velikim zvonom zvonijo v tem stolpu ob dveh žegnanjih ali semnjih, prvega maja in na Sv. Elizabete dan opoldne in potem ob koncu vsakega semnja, ki traja štirinajst dni Stolp ima tudi veliko uro, ko bije vsako uro na veliki zvon. Čuvaj pri uri je dolžan, brž ko ta naprava uro naznani, da še enkrat na manjšem zvonu z roko urno odbije. To pa zato, da se čuvaja spodobna pazljivost občuti tako podnevi kakor ponoči, zakaj njegova posebna dolžnost je paziti na ogenj (požar). Ob neki nesreči tolče ves čas in izobesi v tisto smer mesta, kjer je ogenj izbruhnil podnevi tudi rdečo zastavo, ponoči pa svetilko. To prakso so uporabljali tudi v vojnem času glede na smeri sovražnika. Tem zvonovom so meščani nadeli tudi imena Lumpenglocke (potepinski zvonci), ki je oznanjal 23. uro, ko so se zaprle vse gostilne, zvonec hudičev grešnik je zapel hudodelcem, ko so jih vodili na morišče«.

Niko Grafenauer  pa  je v knjigi Stara Ljubljana o piskačih zapisal takole:

V stari Ljubljani so imeli tudi piskače,
Ki so piskal vsak drugače.
Pozavne so piskale sleherni dan
Tri na vse štiri strani,
Rog pa je trobil kar sam
Tja v tri dni.

Vir: Lidija Voler, literarna predloga – osnutek za scenarij dokumentarnega filma o Ljubljanskem gradu.

Poslušajte: Grajski piskači (MP3)

Na lesenem podestu, ki je bil speljan okoli Stolpa piskačev (prvič omenjen leta 1544) so vsak dan ob 11. uri grajski piskači zatrobili na tri pozavne in en kornet in s tem naznanjali meščanom, da se bliža 12. ura; t.j. ura kosila. Kdaj je ta navada zamrla ni znano, viri pa jo omenjajo  še v 17. stoletju. Vsekakor ni bilo to muziciranje njihova najvažnejša naloga. Je pa tista, ki smo jo zaradi njene simpatičnosti in v spomin na Grajske piskače po večletni nameri na Ljubljanskem gradu obudili v letu 2010. Sedaj se grajski piskači žal ne oglašajo s Stolpa piskačev, saj je bil hudo poškodovan, stal pa je v neposredni bližini današnjega Razglednega stolpa, zgrajenega leta 1848.

Projekt izvajamo v sodelovanju s Turizmom Ljubljana.