Zanimivosti

Vsak kotiček na gradu je priložnost, da odkrijete in izveste kaj novega. Ko ste na Grajskem griču, zunaj ali v katerem izmed prostorov, boste srečevali številne zgodovinske in aktualne zanimivosti, tudi take, ki jih ne pričakujete. Vredno se je vračati na Grajski grič, saj je vsak obisk lahko povsem drugačno doživetje. Pustite si odprto pot do vedno novih izkušenj, mi vas bomo vsakokrat veseli.

Grajska bralnica

Grajska bralnica je prijeten in miren kotiček v varnem zavetju grajskih zidov in obrambnega jarka. Obdana z zelenjem je namenjena tako domačim kot tujim obiskovalcem Ljubljanskega gradu. Ljubitelji brezplačnega branja, listanja knjig in sprostitve … se udobno namestite v ležalnik in se prepustite lahkotnemu poletnemu razpoloženju v družbi prijateljice knjige!

Grajsko bralnico boste v poletnih mesecih našli ob sončnih koncih tedna.

 

1200x800pxGrajska bralnica edited

Tipna maketa

Na Grajskem dvorišču stoji tipna maketa Ljubljanskega gradu, ki z legendo v Braillovi pisavi omogoča spoznavanje Ljubljanskega gradu tudi slepim in slabovidnim.

Večja dostopnost kulturnih dobrin je ena pomembnejših strateških usmeritev mestne kulturne in socialne politike, še posebej takrat, ko govorimo o fizični in senzorni dostopnosti za skupine obiskovalcev z različnimi oviranostmi. Zato je dal v letu 2013 mestni Oddelek za zdravje in socialno varstvo pobudo za izdelavo tipne makete. Na Oddelku za kulturo so se odločili, da bi bil za tovrstno maketo najbolj primeren Ljubljanski grad, ker ima v Ljubljani največ obiskovalcev.

Izvedbo tipne makete je prevzel Ljubljanski grad, ki je sodeloval z arhitekturnim birojem Ambient in podjetjema RPS in Livartis. Maketa je ulitek v bron in poleg legende v latinici vsebuje še legendo v Braillovi pisavi. Javnosti je bila prvič predstavljena 14. oktobra 2013, dan pred obeleževanjem mednarodnega dneva bele palice, ki je zvesta spremljevalka slepih in slabovidnih ter opozarja na njihovo navzočnost v našem okolju.

tipna maketa

Grajski piskači

Grajski piskači v replikah izvirnih oblačil se z Razglednega stolpa Ljubljanskega gradu oglašajo ob prijaznem vremenu v poletnih mesecih.

Čeprav je imel grad v lasti deželni glavar, so sami meščani skrbeli za varnost mesta in grajskega griča. Poleg meščanske trdnjave (Šance) so meščani skrbeli za stolp piskačev. To je bil pravzaprav predelan vhodni stolp iz Friderikovega časa.


Valvasor piše:

»Na gradu je tudi visok stolp, viden sredi mesta in se imenuje stolp piskačev. Tu je lep rog, znamenit zaradi svojega umetnega glasu. Zvečer, ko se dan poslavlja, včasih tudi zjutraj, doni ta rog kake četrt ure in se sliši daleč iz mesta. Prav tako se oglasi, kadar je pri ljubljanski gospodi slavnost ali ob sprejemu novega župana, mestnega sodnika, mestnega blagajnika in špitalskega mojstra. Stolp ima na vrhu hodnik, s katerega se poleti, včasih tudi pozimi oglasijo mestni stolpni čuvaji v svoji mestni zeleni opravi s tremi pozavnami, trobento in kornetom. Plačuje jih mesto kot dobre glasbenike. Na tem stolpu zvoni vse leto zjutraj ob 7.00, ker je baje turški pesjan prav ob tem času sramotno odšel. Z velikim zvonom zvonijo v tem stolpu ob dveh žegnanjih ali semnjih, prvega maja in na sv. Elizabete dan opoldne in potem ob koncu vsakega semnja, ki traja štirinajst dni Stolp ima tudi veliko uro, ki bije vsako uro na veliki zvon. Čuvaj pri uri je dolžan, brž ko ta naprava uro naznani, da še enkrat na manjšem zvonu z roko urno odbije. To pa zato, da se čuvaja spodobna pazljivost občuti tako podnevi kakor ponoči, zakaj njegova posebna dolžnost je paziti na ogenj (požar). Ob neki nesreči tolče ves čas in izobesi v tisto smer mesta, kjer je ogenj izbruhnil podnevi tudi rdečo zastavo, ponoči pa svetilko. To prakso so uporabljali tudi v vojnem času glede na smeri sovražnika. Tem zvonovom so meščani nadeli tudi imena Lumpenglocke (potepinski zvonci), ki so oznanjali 23. uro, ko so se zaprle vse gostilne, zvonec hudičev grešnik je zapel hudodelcem, ko so jih vodili na morišče«.


Niko Grafenauer pa je v knjigi Stara Ljubljana o piskačih zapisal takole:

V stari Ljubljani so imeli tudi piskače,
Ki so piskal vsak drugače.
Pozavne so piskale sleherni dan
Tri na vse štiri strani,
Rog pa je trobil kar sam
Tja v tri dni.

Vir: Lidija Voler, literarna predloga – osnutek za scenarij dokumentarnega filma o Ljubljanskem gradu.

Poslušajte: Grajski-piskaci.mp3

 

Na lesenem podestu, ki je bil speljan okoli Stolpa piskačev (prvič omenjen leta 1544) so vsak dan ob 11. uri grajski piskači zatrobili na tri pozavne in en kornet in s tem naznanjali meščanom, da se bliža 12. ura, tj. ura kosila. Kdaj je ta navada zamrla ni znano, viri pa jo omenjajo še v 17. stoletju. Vsekakor ni bilo to muziciranje njihova najvažnejša naloga. Je pa tista, ki smo jo zaradi njene simpatičnosti in v spomin na Grajske piskače po večletni nameri na Ljubljanskem gradu obudili v letu 2010. Sedaj se grajski piskači žal ne oglašajo s Stolpa piskačev, saj je bil hudo poškodovan, stal pa je v neposredni bližini današnjega Razglednega stolpa, zgrajenega leta 1848.

Projekt izvajamo v sodelovanju s Turizmom Ljubljana.

grajski piskaci

Grajski skriptorij

Ko se čas ustavi in izgubi svoj pomen, grajski pisar vzame v roko kaligrafsko pero in vas popelje mnogo let nazaj.

Na potepanju po gradu in njegovih prostorih boste v grajski kapeli naleteli na grajski skriptorium. V živo se boste seznanili s starimi pisavami, ki so jih pisarski mojstri uporabljali v preteklosti, si ogledali iniciale, reprodukcije starih zapisov, pisarske pripomočke in mnoge druge zanimivosti s tega področja. Grajskemu pisarju lahko zaupate svoje ime, z gradu pa odnesete simpatičen spomin in ob tem spoznate kako lepa in dragocena je pisana beseda.

Knjigobežnice

(Po)beri me! Projekt Knjigobežnice ljudi spodbuja k branju in medsebojnemu izmenjavanju knjig; svoj prostor ima tudi na Ljubljanskem gradu.

Pobudnica projekta Knjigobežnice Nina Kožar je ob predstavitvi projekta zapisala, da je ključna samoiniciativnost. Zato smo se projekta »samoiniciativno« lotili v Javnem zavodu Ljubljanski grad. Nakupili smo ves potreben material za izdelavo omaric za knjige, ki sta jih zasnovala Klara Zalokar in Klemen Zupančič iz kreativnega tandema Handmade in Moste ter na podlagi njunih načrtov sestavili knjižne omarice, ki so v oktobru 2013 svoje mesto našle na različnih lokacijah Ljubljanskega gradu. V jesensko-zimskem času so ustrezne lokacije na spodnji in zgornji postaji vzpenjače, v Spodnjem lapidariju ter pod arkadami pod Stanovsko dvorano. V pomladno-poletnih mesecih pa knjižne omarice svoje mesto najdejo tudi v senci grajskih kostanjev, kjer je branje še posebej prijetno.

Obiskovalce tako spodbujamo k branju in medsebojnemu izmenjavanju knjig, kar je tudi vodilo projekta Knjigobežnice. »Oddaj knjigo, vzemi knjigo!« je zapisano na grajskih knjigobežnicah, zato vabljeni na Ljubljanski grad k prebiranju in prinašanju knjig!

knjigobeznice2

Poslikave v Stolpu strelcev

V zgornjem nadstropju Stolpa strelcev, kjer ima prostore restavracija Strelec, so na stenah poslikave, ki sta jih med letoma 1952 in 1953 ustvarila arhitekt, slikar in univerzitetni profesor Boris Kobe (1905–1981) in akademski slikar Marij Pregelj (1913–1967).


Pri ustvarjanju sta se umetnika odločila za tehniko sgraffito (iz it. sgraffiare = izpraskati), ki se je vse od gotike uporabljala za dekoracijo pročelij stavb, saj je veljala za trajnejšo od tehnike fresko. Bistvo tehnike sgraffito je v nanosu več raznobarvnih slojev tankih ometov. Za kompozicijo upodobitve sta umetnika izdelala papirnate predloge ali kartone (originale hrani družina Borisa Kobeta), s katerih sta prenesla risbo na sveže plasti ometa in potem s posebno žlico ter s praskanjem ometov do želenega barvnega sloja oblikovala izbrani motiv.


Poslikave, ki so bile restavrirane v letu 2008, potekajo v širokem traku notranjščine celotnega stolpa, s prekinitvami pri okenskih in vratnih odprtinah. Prizori so uokvirjeni in ustvarjajo stripovsko podobo zgodbe. Idejo za likovno podobo sten v Stolpu strelcev sta avtorja našla v motivih slovenskih ljudskih pesmi in pripovedk. Upodobila sta devet zgodb iz slovenskega ljudskega izročila, od katerih sta dve ohranjeni le deloma. Tri zgodbe od devetih so nenaslovljene. Pod posameznimi prizori iz zgodb tečejo besedila. Avtorstvo posameznih zgodb je mogoče razlikovati s pomočjo črk K (Kobe) in P (Pregelj).

Od vrat, ki iz restavracije Strelec vodijo na Razgledno teraso, si v smeri urinega kazalca sledijo:

1. Mlada Zora

Prva upodobljena zgodba v nizu nosi naslov Mlada Zora. Avtor Marij Pregelj jo je upodobil v petih prizorih in pod njo umestil naslednje besedilo: »Kadar me poneso pisan zore tak le pridi pome kraljc mlad / men se tega močno zdi da mlada zora mrtva ni / men se pa močno zdi da mlada zora mem gradu drči / nevesta ti je vplenjena oj zora ti je vgrabljena / to storil je neznan koren neznan koren koren lečen.«

2. Nenaslovljena zgodba

Druga zgodba, ki jo je upodobil Boris Kobe, je predstavljena v dveh prizorih in ni naslovljena. Gre za živalsko tematiko s človeškim likom v sredini kompozicije. Spremljajo jo naslednji podnapisi: »Juhe juho zdej jagra več ne bo / uju ju jujhuho jagra več ne bo uju ju jujhuho jagra več ne bo.«

3. Nenaslovljena zgodba
Tudi naslednja zgodba ni opremljena z naslovom in tudi pri njej gre za živalsko tematiko. Upodobljena je v dveh prizorih. Avtor je Marij Pregelj. Pod prizoroma beremo: »Smrt lovca lovec medveda medved volka lisico lisica mačko mačka miško miš pšenico/ pod to goro zeleno pod to goro zeleno pod to goro zeleno.«

4. Alenčica sestra Gregčeva
Zgodbo z naslovom Alenčica sestra Gregčeva je v petih prizorih ustvaril Boris Kobe in pod posamezne prizore pripisal: »Od turkov je en tak ubit utegnil bi tvoj gregec bit / u svetlo šla je kamrico oblekla eno haljico / uzela sablico ostro in kakor sonce vso svetlo / v šotor dirja gre v skok in turke seka vse okrog / junaško bliže carja gre / ma take tvoja carinja.«

5. Desetnica
Peta zgodba po vrsti nosi naslov Desetnica. Marij Pregelj jo predstavlja v petih prizorih z naslednjim besedilom: »Se mu hčerka porodi ti je bilo ime marjetka / peci polancico polančico popotnico / mati moja zdaj bom mogla v desetino it / zaspi desetnica se nič hudega ne boj / nazaj nazaj marjetica jaz ne grem nikdar več nazaj.«

6. Povodnji mož
Zgodba Povodnji mož je prikazana v šestih prizorih. Pod njo se je podpisal Boris Kobe in jo opremil z naslednjimi podnapisi: »Ne hodi drevi mi na ples micika ni nič marala / še gre plesat z njim / na sred vode v glažovnato hišo pride / pusti me de grem domu / ona gre vesela domu / on ga pretrgal je čez pol ga bova imela vsaki pol.«

7. Nenaslovljena zgodba
Naslednja zgodba, ki nima naslova, je sestavljena iz treh prizorov. Avtor upodobitve Boris Kobe je pod prizore pripisal: »Mam zidanih devet gradov / mati je naštela dotico / lenka pogleda še nazaj / na pragu je vidla mater stat / na koncu gmajne zelene tamkaj je videla devet žen / ali zapiskam na moj prstan zlat? bratje so pa jagali.«

8. Lepa Vida
Zadnji dve zgodbi v nizu sta ohranjeni le deloma. Zgodba Lepa Vida je ohranjena v dveh celotnih prizorih in deloma v tretjem. Avtorstva iz ohranjenega stanja ni mogoče ugotoviti. Pod prizori se je ohranil le del besedila: »Le z mano z mano ti lepa vida / komu sim pustila stariga mož ino bolno dete kaj moj … / tvoj mož se po morji vozinotebe išče.«

9. Rošlin in Verjanko
Poslednja zgodba je ohranjena v najmanjšem obsegu – deloma sta ohranjena le dva prizora. V zadnjem prizoru zasledimo črko K, torej lahko avtorstvo pripišemo Borisu Kobetu. Iz nepopolno ohranjenega besedila » …pila mrzlo bom vodo / daj nate kri rošlinovo« lahko upravičeno sklepamo, da zgodba nosi naslov Rošlin in Verjanko.

V spodnjem nadstropju Stolpa strelcev, v katerega se vstopa z nivoja Grajskega dvorišča, je na obokanem stropu ohranjen fragment, prav tako v tehniki sgraffito, ki prikazuje prizore kmečkih opravil (trgatev).

Grajski vodnjaki

Na gradovih je bila zanesljiva oskrba z vodo za prebivalce vsaj tako pomembna kot varnost pred sovražnikom.

Ker na vzpetinah ni potokov, rek ali jezer, so morali prebivalci poznega srednjega in novega veka uporabiti veliko mero tehnične domiselnosti in spretnosti, da so lahko zbrali in prečistili dovolj vode za vsakodnevne potrebe. Iz tega obdobja so na Ljubljanskem gradu ohranjeni štirje vodnjaki oziroma vodni zbiralniki: Vodni zbiralnik na dvorišču, Vodni zbiralnik pred Palacijem, Vodnjak pred Peterokotnim stolpom in Vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom pred Ljubljanskim gradom.

Cisterne, v katere se je stekala voda s streh in dvorišč, in vodnjaki, s pomočjo katerih so črpali vodo iz podtalnic, so bili vedno skrbno pokriti, neposredna okolica vodnjakov in cistern pa je morala biti tlakovana, da bi preprečila vdor umazanije. Na vrhu jaška so v te namene postavili tudi kamnit obroč ali pa samo preprost lesen dvignjen rob, ki je varoval jašek pred vdorom umazanije. Za pridobivanje vode iz vodnjakov so uporabljali lesena vedra; da bi bilo dviganje lažje, so vrv napeljali čez škripec, včasih pa so jo navezali na vitel ali na leseno kolo.

Ob svetovnem dnevu voda smo v letu 2016 izdali brošuro, v kateri so predstavljeni vodnjaki na Ljubljanskem gradu in v njegovi neposredni okolici, ki so na eni strani dragocen arheološki vir, na drugi pa stvaritve, pri katerih se veljavni principi in zakonitosti tehnike tesno prepletajo z osebno ustvarjalnostjo graditeljev. Vzporedno s historičnimi in tehničnimi značilnostmi posameznih vodnjakov so v brošuri predstavljene tudi zanimivosti in legende, ki so se v stoletjih spletle ob tukajšnjih virih življenja.

Brošuro najdete na tej povezavi, tiskano verzijo pa v Info centru na Ljubljanskem gradu.

Izdajo brošure je sofinancirala Mestna občina Ljubljana.

MOL ZPE2

pod vodnjakom

Fleischmannov rebrinec

Leta 2012 je po 172 letih na Ljubljanskem gradu spet zacvetel Fleischmannov rebrinec. Rastline po letu 1840 na Ljubljanskem gradu niso več našli.

Navadni rebrinec je ena izmed najpogostejših travniških rastlin, ki v otavi cveti na mnogih travnikih in pripotjih. Fleischmannov rebrinec pa je posebnost, ki se od navadnega loči po dvojno pernatih listih, po obliki in nazobčanosti listov in delno še po temnejši zeleni barvi listov. Razen rastišča na Ljubljanskem gradu, kjer je rastlina rasla vse od leta 1819 do okoli leta 1835, niso našli drugega rastišča. O njegovem pojavljanju ni enotnega mnenja. Nekateri trdijo, da je rastlina morda nastala kot dedna sprememba (mutacija) v ljubljanskem botaničnem vrtu (Mayer, 1960), drugi pa, da je res rasla na Ljubljanskem gradu (Voss, 1885).

Dejstvo je, da so rebrinec kot vrtnino začeli gojiti v srednjem veku in je bila dolgo v uporabi, dokler ga nista spodrinila korenje in krompir. Koren enoletne rastline poleg veliko vode vsebuje še sladkorje, beljakovine, pektin in celo malo maščobnega in eteričnega olja. Angleži ga še vedno cenijo. Mogoče bi torej bilo, da je omenjeni rebrinec sorta navadnega rebrinca, ki so ga nekoč gojili. Ne glede na to pa še vedno zbuja začudenje dejstvo, da se je obdržal samo na Ljubljanskem gradu in pozneje v botaničnem vrtu. Tudi v tem primeru ni njegova vrednost nič manjša, saj so tudi sorte dobivali tako, da so z izborom posebnosti poizkušali vzgojiti nekaj novega. Katerakoli od omenjenih trditev je mogoča, saj ne spremeni dejstva, da se je rastlina ohranila le v ljubljanskem botaničnem vrtu.

Po Fleischmannovem rebrincu pa smo poimenovali naravoslovno učno pot, po kateri v sodelovanju z Botaničnim vrtom Univerze v Ljubljani izvajamo vodene oglede.

Po poti Fleischmanovega rebrinca - e-brošura (PDF)

 

STE ZA KAVO IN TORTICO?

STE ZA KAVO IN TORTICO?

Vem, da med sprehajanjem po gradu prija počitek. Zato naredite odmor in se ustavite v moji ljubi Grajski kavarni. Tam imajo res odlične tortice.

Spoznaj Friderika, grajsko podgano!